Po zakonski skupini se vedno skregava

Vprašanje bralca:

Oprostite mi, če bom malo preveč direkten, vendar imam dilemo, ki je z ženo ne znava razrešiti. Na njeno veliko željo sva pred tremi leti začela obiskovati zakonsko skupino. Sprva sem bil nekoliko zadržan, vendar so v skupini tudi ljudje, ki so najini prijatelji, in smo se kar dobro ujeli.

Težava pa je, ker imava zadnje leto in pol občutek, da zakonska skupina na naju ne vpliva dobro. Nekako se mi zdi, da ne deluje. Običajno se po skoraj vsakem srečanju skregava, kar se je pred tem bolj poredko dogajalo. Žena mi je zadnjič rekla, da je v tem primeru brez veze, da sploh še hodiva. Mogoče bi se v tem celo strinjal z njo. Kaj pa vi pravite?

Jože

---

Dragi Jože!

Hvala za dobro vprašanje in hvala za odkritosrčnost glede vašega občutka v zvezi z zakonsko skupino – češ, da se skoraj po vsakem srečanju skregata, prej pa ni bilo tako.

Verjetno se boste strinjali z menoj, če rečem, da je življenje v zakonu delo, ki je včasih zelo naporno – pravo garanje.

O dobrih odnosih me ni nihče poučil

Ko sva se z Vilmo (verjetno isto velja tudi za vaju) poročila, se tega nisva zavedala. Še posebej priznam, da se tega nisem zavedal sam, saj sem nezakonski sin, ki osebno ni imel izkustva zakona oziroma izkustva odnosa med možem in ženo – očeta in mame nikoli nisem videl skupaj (ne v sreči in ne v nesreči).

Kljub dejstvu, da sem mladost preživel z mamo, o ženski naravi nisem imel pojma. Nisem vedel, kako zelo se ženska narava razlikuje od moške. Želel sem biti dober mož, pa nisem vedel, kaj mojo mlado ženo razveseli in razpoloži, kaj jo prizadene oziroma užalosti, kaj ona v določeni situaciji čuti in doživlja, kaj se dogaja v njenem srcu, kaj pričakuje od najinega odnosa, kaj pričakuje od mene …

O dobrih odnosih me ni nihče poučil, med prijatelji in v službi o tem nismo govorili, knjig o odnosih nisem bral … (danes je knjig o odnosih veliko).

Trd oreh

Ko se oziram nazaj, sem Bogu hvaležen, da sem kmalu zaslutil, da se bom moral, če bom hotel barko najinega zakona in najine družine varno usmerjati po razburkanem morju življenja, o odnosih v zakonu in družini dobro poučiti. Tako sem začel brati knjige o odnosih med možem in ženo, pa tudi kakšna knjiga o starševstvu se je znašla na polici.

Priznam, da je bil pogovor z ženo zame vedno trd oreh (in je še vedno). Ona se je želela pogovarjati (pogovarjala bi se dve uri na dan, jaz pa pol ure na teden), jaz pa sem se pogovoru izmikal. Niti nisem vedel zakaj.

Morda zato, ker pogovora o občutkih in mojem notranjem doživljanju nisem obvladal. Morda zaradi tega, ker sem vedel, da bom moral v svojem obnašanju kaj spremeniti, da se bom moral čemu odpovedati …

Danes vem, da je zakonska zveza najboljša življenjska učilnica

Vsak dan se učim, saj vsak dan pridobivam nova spoznanja o medsebojnih odnosih. In prav to je namen srečevanja v zakonski skupini. Učimo se graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Ali z drugimi besedami: učiva se spoznavati sebe in drug drugega.

Zakaj? Da bi iz dneva v dan bolj rasla najina ljubezen, ki sva jo drug drugemu obljubila na poročni dan; da bi iz dneva v dan bolj raslo najino medsebojno spoštovanje in bi bila drug drugemu iz dneva v dan bolj naklonjena.

Naporno delo

Saj če dobro premislim, sva se poročila (verjamem, da velja tudi za vaju) prav zato, da bi bila drug ob drugem srečna, da bi si vedno bolj pripadala in bi vedno bolj hrepenela drug po drugem.

Stari pregovor pravi: »Čič ne da nič!« In res je življenje v odnosu z drugo osebo naporno delo, ki zahteva pripravljenost obeh, pripravljenost na nenehne spremembe in nenehno rast. Zato, ker najin odnos ni mrtva črka na papirju, pač pa je nekaj živega.

Ali kot je nekdo rekel: »Najin odnos je najin prvi otrok, ki ga ne bi bilo, če midva drug drugemu ne bi izrekla svojega DA. In za tega otroka sva dolžna oba skrbeti in ga negovati, saj večkrat zboli, je pokakan, pobruhan in potreben najinega objema.«

Ne čudita se, če se po srečanju zakonske skupine skregata

Zakonska skupina je najbolj primerno okolje, v katerem se učimo skrbeti za ta odnos, iz katerega izvirajo vsi drugi odnosi – odnosi do otrok, staršev in okolice. Prav zato se, dragi Jože, ne čudita, če se po srečanju zakonske skupine skregata.

Živimo namreč v času individualizma, ki ne podpira ljubezni in naklonjenosti do drugega, pač pa nas nenehno posiljuje z vprašanjem: »Kaj bom imel od tega?«

Zavedati se moramo, da ko gre za odnos med možem in ženo, mora biti zastavljeno drugačno vprašanje: »Kakšen mož (žena) sem? Kako se moja žena (moj mož) ob meni počuti? Ji (mu) je prijetno? Ji (mu) lahko pomagam, da ji (mu) bo lažje živeti z menoj?« To pa je najtežje, saj moram pozabljati nase in živeti za drugega, kar pa danes ni moderno, saj sem vendar »jaz najpomembnejši«. Sem res?

Neizčrpen vir energije

Ne pozabimo na nekaj zelo pomembnega: krščanski možje in žene imamo poseben privilegij. Imamo namreč možnost priključitve na neizčrpen vir energije, ki ga tistim, ki vanj verujemo, obljublja in omogoča Jezus: »Prejeli pa boste moč, ko pride v vas Sveti Duh« (Apostolska dela 1,8). Moč za kaj?

Moč za odpuščanje, ljubezen, spoštovanje, sočutje … Tudi tega, kako se priključiti na ta Božji vir moči in kako nova spoznanja z Božjo (po)močjo prenesti v naše medsebojne odnose, se učimo na srečanjih zakonske skupine.

Vsi smo torej povabljeni k rednemu in zavzetemu delu za dobre odnose. Vsi smo povabljeni, da upoštevamo navodila in se jih držimo (tudi ko gre za redni mesečni zmenek).

Predvsem pa ne obupajta!

Vajina medsebojna pripadnost in naklonjenost je največja dediščina za vajine otroke.

Ko se prepirata, vedita, da so prepiri le nove priložnosti za rast vajine ljubezni in pripadnosti. Pri tem pa imejta v mislih, da ne sme zmagati nobeden od vaju, pač pa mora vedno zmagati vajina ljubezen (vajin »midva«).

---

Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, april 2019.

Foto: Canva