Pri Družini in Življenju verjamemo, da so otroci čudovit Božji dar, ki izhaja iz ljubezni med očetom in mamo in ga nikoli ne bi smeli kupiti ali »proizvesti« z uporabo biomedicinskih postopkov. Vsak otrok ima od spočetja naprej polno dostojanstvo osebe. Oče in mama sta poklicana, da se otroka razveselita in po veri premagata morebitne strahove v zvezi s sprejetjem otroka.
Starši storimo vse, kar je v naši moči, da otroku zagotovimo optimalne pogoje in stimulativno okolje za njegov razvoj. Verjamemo, da je pri tem materialna preskrbljenost pomembna, še pomembneje pa je, da oče in mati gradita med seboj ljubeč odnos, od koder izvira otrokov občutek ljubljenosti in varne navezanosti v času odraščanja.
Ljubeč odnos
Oče in mama, ki dajeta svoj odnos na prvo mesto (za Bogom), zagotavljata, da jima otrok ne bo postal smisel in središče življenja. To bi bilo krivično in bi otroku naložilo preveliko breme. S tem se odpre potencialno polje najrazličnejših zlorab, med katerimi sta še posebej pogosti, da se eden od staršev čustveno pretirano naveže na otroka in z njim vzpostavlja čustveno – partnerski odnos, ali da starši otroka vzamejo kot »projekt«, na katerem želijo izživeti svoje neizpolnjene ambicije.
Ranjeni ljudje ranimo ljudi. In dejstvo je, da smo ranjeni vsi. To zavedanje lahko z nas odvzame nekaj občutka krivde ob napakah pri vzgoji. Obenem pa nas ne odvezuje truda, da se s svojimi ranami, ki v obliki negativnih vzorcev ovirajo gradnjo boljših odnosov, vztrajno soočamo, dovolimo Bogu, da jih zdravi, ter o njih spregovorimo v zakonskih skupinah in si, če je treba, pustimo terapevtsko pomagati. Le tako lahko poskrbimo, da se negativni vzorci ne prenesejo na naslednje generacije v enaki meri.
Od otrok se veliko naučimo
Učimo se najboljšega zemeljskega približka brezpogojne, darovanjske ljubezni, ki nam pomaga spoznavati, kako neskončno nas ljubi Bog. Otroci nam dajo veliko priložnosti, da se vadimo v potrpežljivosti, prijaznosti in nesebičnosti.
Starši smo povabljeni, da zavestno spremljamo počutje svojih otrok in jim redno namenjamo usmerjen čas, v katerem se z njimi povežemo ter jim izkažemo ljubezen na starosti primeren način, ki ga oni razumejo. Posebno pozornost namenimo stiskam otrok in jih pravočasno naslavljamo, po potrebi s skrbno odbrano zunanjo pomočjo.
Naloga staršev
Starši čuječe skrbimo za to, da se naši odraščajoči otroci dovolj zgodaj na primeren način spoznajo z zdravimi temelji njihove telesne in siceršnje identitete in se tako usposobijo za soočenje z zahtevnimi družbenimi temami, ki so jim izpostavljeni na socialnih omrežjih, v šoli in med vrstniki. Le tako se bodo znali upreti nevarnostim digitalnih in drugih zasvojenosti.
Ni naloga staršev, da otroke zaščitimo pred vsemi negativnimi vplivi okolja, pač pa, da jih utrdimo in jim pomagamo pridobiti fizične, čustvene, razumske in duhovne »mišice«, s katerimi se bodo znali z grožnjami v svetu soočiti in v njih zmagati.
Otroci so nam zaupani v vzgojo in oskrbo le, dokler ne odrastejo. Ob odhodu v svet jih starši spodbujamo z vero v njihove sposobnosti in jim dopustimo, da se soočijo s posledicami svojih napak. Ko vstopajo v partnerske odnose, zaupamo njihovi presoji in jim nudimo pomoč v obliki in meri, ki jo izrazijo, obenem pa se zavestno odpovedujemo vplivanju na njihove odločitve ali kritiziranju le-teh. Zdrava mera distance to olajša.
Vzgoja za večnost
Pri Družini in Življenju smo trdno prepričani, da ljudje nismo rojeni zgolj za teh nekaj desetletij, ki nam jih je dano preživeti na tem svetu. Zato smo starši poklicani, da otroke poučujemo in jim omogočamo izkustveno doživljati skrivnosti vere in zakramentalnega življenja, da bodo lahko nekoč sami vstopili v oseben odnos z Bogom. Naš zgled jim bo v trenutkih preizkušnje dokazal, da je vredno Bogu slediti zares.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v rubriki Naši temelji revije Družina in Življenje.
