O stvareh, ki jih ne poznamo, sodimo kar povprek

Kako se počutite, ko slišite, da so nekoga privedli pred sodnika na temelju anonimne ovadbe, češ da gre za sum kaznivega dejanja? Mediji pišejo, novinarji in snemalci tekajo naokoli, nadlegujejo, človeka in morebitne priče mrcvarijo …

Dani Siter

Četudi se na koncu izkaže, da ni šlo le za pomanjkanje dokazov, pač pa za čisto potegavščino, natolcevanje in lažno ovadbo, človeku tako za vedno zapacajo oziroma uničijo dobro ime. Kako me to boli!

Podobno stisko in bolečino čutim v srcu, ko slišim, kako ljudje danes zlahka rečejo: »Vera me ne zanima. Vera je opij za ljudstvo. Vera je bergla za slabotne. V Cerkvi so sami škandali. Sem ateist. Doma me niso v veri vzgajali, zato ne verujem …« Sprašujem se, zakaj in od kod ta površnost in nekritičnost? Zakaj ljudje tako brezskrbno sodijo? Zakaj se raje ne pozanimajo o argumentih ZA in PROTI? Zakaj ponavljajo naučene, nepreverjene, poceni obrabljene fraze? Če se zanimam za čebelarstvo, grem k čebelarju, ga sprašujem, poslušam, berem priporočeno literaturo … Če me zanimajo morski sesalci, poiščem ustrezne knjige, pogledam kakšno oddajo in se na ta način obseg mojega znanja poveča. Na podlagi pridobljenih dejstev si ustvarim mnenje in se odločim.

To, da so ljudje nekritični in nimajo nobenega samospoštovanja, je znamenje »opranih možganov« in odsotnosti osebnega zanimanja za (ne)kulturo in znamenja časa. Podobni so otroku, ki so mu dali vrečko s 3000 koščki sestavljanke, niso mu pa dali slike sestavljanke, pa so od njega kljub temu zahtevali, naj pove, kaj koščki v vrečki predstavljajo. Kako naj otrok ve?

Podobno je z vero. Osebno trdim, da je vera »sestavljena« iz 3000 oziroma mnogo več koščkov in je o njej nemogoče izreči vredno in trezno sodbo, če poznam le 10 ali 20 koščkov (pa še ti so v veliki večini črni: poznam razne zgodovinske zmote in napake Cerkve, sodobne afere, dolgočasne obrede, ki mi nič ne povedo …). Pa vendar o veri ljudje sodijo kar povprek – brezbrižno, se ne poglobijo in ne potrudijo, da bi o njej zvedeli to in ono, še manj, da bi doživeli osebno izkustvo srečanja z živim Bogom. Zdi se jim smešno in nespametno, ko se mi, ki verujemo v Jezusa Kristusa, o veri pogovarjamo, ko nas vidijo vesele in mirne … Sicer pa je o tem pred 2000 leti pisal že apostol Pavel, ko je rekel:  »Posvetni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati« (1 Kor 2,14).

Spoštovani vsi, ki o veri pravite: »Vera me ne zanima!« Imate prav in spoštujem vaše mnenje! Tudi mene ne zanima kakšen »okus« ima Sava v Krškem ali Brežicah (vem, da je v njej preveč odplak). Z veseljem pa se odžejam pri slapu Savica – torej pri izviru reke Save.

Vabim vas, da se sami prepričate, kakšen “okus ima vera pri izviru« – kakšna je bila vera prvih kristjanov, ki je zapisana v Svetem pismu. Zagotavljam vam, da se boste tudi vi dodobra odžejali, da boste zase našli mir, novo upanje in ljubezen.

V kolikor »iščete izvir vere«, nam lahko svoja vprašanja pošljite na: info@diz.si. Radi vam bomo odgovorili in z vami podelili svoja izkustva.

Iskanje zob in vtikanje uhana v nos med cerkvenimi klopmi?

Nekoč naju je z ženo pot vodila mimo enega od romarskih krajev pa sva zavila še v tamkajšnje svetišče. Bilo je zgodnje popoldne, ko ni bilo svetih maš in obredov. Skratka čas, ko si sam s svojim Bogom, ko lahko tiho moliš, brez besed izliješ svoje stiske in bolečine ter prisluhneš odgovorom. V cerkvi je bilo le nekaj redkih romarjev. Usedla sva se stran od drugih in tedaj sem jo opazil ...
Franci Šinkar

“Tega blagoslova ne bi videli, če bi upoštevali njeno željo po čimprejšnji smrti”

Globoko me prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o vrednoti življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred. Uporablja se jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, v številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe resničnega sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Vas zanima del naše zgodbe?
Vilma Siter

“Želela sem umreti, a sedaj sem hvaležna, da živim!”

Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili ... Povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo. Zbolela sem pri starosti dobrih 20 let, za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo. Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna, da si nisem želela ničesar drugega več kot samo umreti ...
Gostujoči avtor

Komentiraj

Revija DIŽ

V reviji bosta našla vsebine, ki vama bodo v pomoč pri rasti v vajinem odnosu, odnosu z bližnjimi ter pri vzgoji otrok.

Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.

Darilni bon

Seminar v obliki darilnega bona je izvrstno darilo za poroko, rojstni dan, obletnico poroke … ali pa za izkazovanje pozornosti in hvaležnosti.
Mnogo parov se tudi odloči podariti seminar zakoncema, ki sta v stiski in bi jima rada pomagala pri gradnji odnosa.