Četudi se na koncu izkaže, da ni šlo le za pomanjkanje dokazov, pač pa za čisto potegavščino, natolcevanje in lažno ovadbo, človeku tako za vedno zapacajo oziroma uničijo dobro ime. Kako me to boli!
Podobno stisko in bolečino čutim v srcu, ko slišim, kako ljudje danes zlahka rečejo: »Vera me ne zanima. Vera je opij za ljudstvo. Vera je bergla za slabotne. V Cerkvi so sami škandali. Sem ateist. Doma me niso v veri vzgajali, zato ne verujem …« Sprašujem se, zakaj in od kod ta površnost in nekritičnost? Zakaj ljudje tako brezskrbno sodijo? Zakaj se raje ne pozanimajo o argumentih ZA in PROTI? Zakaj ponavljajo naučene, nepreverjene, poceni obrabljene fraze? Če se zanimam za čebelarstvo, grem k čebelarju, ga sprašujem, poslušam, berem priporočeno literaturo … Če me zanimajo morski sesalci, poiščem ustrezne knjige, pogledam kakšno oddajo in se na ta način obseg mojega znanja poveča. Na podlagi pridobljenih dejstev si ustvarim mnenje in se odločim.
To, da so ljudje nekritični in nimajo nobenega samospoštovanja, je znamenje »opranih možganov« in odsotnosti osebnega zanimanja za (ne)kulturo in znamenja časa. Podobni so otroku, ki so mu dali vrečko s 3000 koščki sestavljanke, niso mu pa dali slike sestavljanke, pa so od njega kljub temu zahtevali, naj pove, kaj koščki v vrečki predstavljajo. Kako naj otrok ve?
Podobno je z vero. Osebno trdim, da je vera »sestavljena« iz 3000 oziroma mnogo več koščkov in je o njej nemogoče izreči vredno in trezno sodbo, če poznam le 10 ali 20 koščkov (pa še ti so v veliki večini črni: poznam razne zgodovinske zmote in napake Cerkve, sodobne afere, dolgočasne obrede, ki mi nič ne povedo …). Pa vendar o veri ljudje sodijo kar povprek – brezbrižno, se ne poglobijo in ne potrudijo, da bi o njej zvedeli to in ono, še manj, da bi doživeli osebno izkustvo srečanja z živim Bogom. Zdi se jim smešno in nespametno, ko se mi, ki verujemo v Jezusa Kristusa, o veri pogovarjamo, ko nas vidijo vesele in mirne … Sicer pa je o tem pred 2000 leti pisal že apostol Pavel, ko je rekel: »Posvetni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati« (1 Kor 2,14).
Spoštovani vsi, ki o veri pravite: »Vera me ne zanima!« Imate prav in spoštujem vaše mnenje! Tudi mene ne zanima kakšen »okus« ima Sava v Krškem ali Brežicah (vem, da je v njej preveč odplak). Z veseljem pa se odžejam pri slapu Savica – torej pri izviru reke Save.
Vabim vas, da se sami prepričate, kakšen “okus ima vera pri izviru« – kakšna je bila vera prvih kristjanov, ki je zapisana v Svetem pismu. Zagotavljam vam, da se boste tudi vi dodobra odžejali, da boste zase našli mir, novo upanje in ljubezen.
V kolikor »iščete izvir vere«, nam lahko svoja vprašanja pošljite na: info@diz.si. Radi vam bomo odgovorili in z vami podelili svoja izkustva.
