O moj Bog! Moji starši hodijo na zakonsko skupino!

Tako nekako sem se odzval na najnovejšo spremembo v svoji družini. Zdelo se mi je nemogoče, da je mama našla področje v župniji, kjer še ni dejavna, in se je hotela vključiti vanj, seveda skupaj z očetom, ki si je medtem pobiral čeljust, ker mu je padla na tla.

Ko je tudi on privolil v to, sem dojel, da se moji starši drastično spreminjajo. Vendar kaj to pomeni? Verjetno malce več miru doma za nas, otroke. Ali pač?

Kot mladinski verouk, samo za starejše

Ko sem jih malce povprašal, kaj tam počnejo in o čem vse se pogovarjajo, sem dobil preblisk, da je to kakor mladinski verouk, samo da so udeleženci že malce v letih (in verjetno zato potrebujejo učbenik?!).

Saj je splošno znano dejstvo, da ljudje lažje rešujemo konflikte, če se o njih pogovorimo z več ljudmi (vrstniki), saj imajo verjetno tudi oni podobne probleme ali pa so jih imeli nekoč v preteklosti.

Kakor v mladinski skupini, kjer se mladi posvetujemo, pritožujemo, tako je tudi zakonska skupina kraj, kjer se starši pogovarjajo, izmenjujejo mnenja ter tako drug drugemu pomagajo na poti, ki seveda ni vedno lahka. Vem pa, da tudi kaj prigriznejo, saj v četrtek, ko je mladinski verouk, vedno nekaj ostane za nas mladince.

Se je med mojim očetom in mamo kaj konkretno spremenilo?

Na prvi pogled ne, saj smo še vedno samo trije otroci, še vedno hodimo v cerkev, pohvalno pa je, da se nam je v zadnjem času počasi pridružuje tudi oče. Tako lahko rečem, da zakonska skupina (kakor mladinska skupina) pomaga vklopiti se v župnijo kot celoto.

Moram pa reči, da sem se letos na račun staršev veliko smejal. V preteklosti namreč nista imela kakšnih smešnih navad, kot je reševanje domače naloge, hoja na zmenke po naročilu in podobne stvari …

Jaz pa jima nisem bil v pomoč, ampak kvečjemu v konkurenco. Vendar ta smeh seveda ni bil le enostranski, kar dokazuje, da se je pri nas nekaj le spremenilo na boljše. Postali smo bolj povezani. Postali smo boljša družina.

 Avtor: Leonardo Gaube, 18 let

Fotografija je ilustrativna.

Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, december 2009, str. 32

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.