Nikoli več na Brezje

,

Poročila sva se na Marijin praznik (15. avgusta) leta 2009. Navadila sva se skupnega življenja in leto dni po poroki sva se z možem odločila, da je prišel čas za dojenčka.

Želja je bila velika, a po letu dni je bil trud zaman – dojenček ni in ni hotel priti. Začele so se zdravniške preiskave in diagnoze. Najprej jaz, potem pa mož. Od Trsta do Ljubljane so potekali razgovori z zdravniki, ki so naju potrli do tal:

“Žal, situacija ni dobra, vidva ne bosta mogla imeti otrok, saj imata težave oba. Edina rešitev je umetna oploditev.” Zrušil se nama je svet.

Otrok ne bo. Kaj pa zdaj?

Doma sva veliko premišljevala in se pogovarjala, kako naprej. Rešitve pa ni bilo. Za umetno oploditev nisem bila pripravljena. Odločila sem se, da grem k spovedi na Sveto goro. Pri spovedi me je pater  »oštel«, naj se ne igram s človeškim življenjem, temveč naj svojo nepopolno materinsko ljubezen delim otrokom v razredu (sem vzgojiteljica popoldanskega pouka) in ostalim v stiski.

Spet sem bila potrta in razočarana. Čas pa je šel naprej.

Ko pokliče Marija

Neko noč sem sanjala brezjansko Marijo, ki me je klicala, naj jo pridem obiskat. O sanjah sem zjutraj povedala možu in pri tem je ostalo. Čas je mineval, dojenčka pa od nikoder.

Potem pa je prišla sobota, 25. marca 2012, ko smo se skupaj s prijatelji odločili, da gremo na Bled. Spomnila sem se svojih sanj in želela, da se med potjo ustavimo na Brezjah – da prižgem svečo in prosim Marijo za pomoč.

Prišli smo v baziliko in naleteli na sveto mašo. Daroval jo je škof. Vstopila sva v trenutku, ko so bile na vrsti prošnje. Škof je rekel: «Prosimo za blagoslov družin in predvsem zakoncev, ki ne morejo imeti otrok.» Bil je pač materinski dan. V tistem trenutku me je stresel mraz, začela sem se tresti, jokati in glasno hlipati. Mož me je takoj pospremil ven, ker je mislil, da mi je slabo. Tisti teden sem zanosila in devet mesecev kasneje, 26. decembra istega leta, se nama je rodila deklica Petra.

Zahvala in še eno življenje

Leto kasneje smo se vsi tri skupaj vrnili na Brezje, da se zahvalimo Mariji za dar življenja. V srcu pa sva imela skrito željo in priprošnjo, da bi imela še enega otroka.

Želja nam je uresničena. Mesec dni kasneje je pod mojim srcem že bilo novo srce.

Spet velika sreča, ko se nam je rodila Jana. Pri drugem porodu sem srečala ginekologinjo, ki nas je ob težavah z neplodnostjo napotila v Ljubljano k specialistu in ji ponosno pokazala punčki, ki sta bili »naravno« spočeti in ji povedala o našem Brezjanskem čudežu.


Ko dobiš več, kot prosiš

Po petih letih sva se odločila, da gremo spet k Mariji na Brezje, da se ji zahvalimo za zdravje in prosimo za  njeno varstvo. Tokrat za dojenčka nismo prosili, saj sem bila sama že v štiridesetih in sva bila zadovoljna s Petro in Jano. Jani smo na Brezjah kupili svečko s podobo angela varuha in njenim imenom, tako kot leto prej Petri.

Mesec je minil in meni je zaostal ciklus. V začetku me ni skrbelo, saj se mi je to zgodilo že kdaj prej. Po nekaj dneh sem se odločila, da naredim test. Bil je pozitiven. Spet je bilo novo življenje pod mojim srcem. Srečna, a prestrašena sva sprejela tega novega otroka.

Le nekaj dni pred prvim zaprtjem države zaradi pandemije se je rodil zdrav in velik fant, David. Tudi tokrat je bila Marija z nami in nam pomagala, saj bi se David moral roditi 19. marca s programiranim carskim rezom. Božja volja pa je bila, da je David veliko prej potrkal na vrata in se rodil 8. marca, tako da je bil mož še lahko prisoten pri porodu.

Trikrat smo obiskali Brezje in trikrat se nam je rodil dojenček. Zdaj sva se zmenila, da je naša družina popolna in zato smo se odločili, da ne gremo “nikoli več na Brezje”. 😊

Neskončno sva hvaležna Mariji, da nam je podarila ta blagoslov, da sva postala starša.

P.S. Svečko z imenom David in sliko angela varuha smo za vsak slučaj naročili po pošti. 😁


Foto: arhiv družine Spazzapan

2 komentarjev
  1. Veronika says:

    Zelo lepa zgodba, hvala vam za podelitev. Zaupanje Mariji, res obrodi sadove, čeprav naše prošnje niso vedno uslišane na način, ki bi si ga želeli. Pri nas si tretjega otroka želimo več kot šest let, a nam ni dano. Sva pa z možem neskončno hvaležna Bogu in Mariji, za družino, da sva lahko postala starša. To je milost in dar!
    Veronika

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.