Ne bodimo parkirani v coni udobja!

Potreba po varnosti je človekova osnovna potreba. Človek se ne počuti dobro, ko ga ožigosajo, napadejo, ne razumejo, ko ni sprejet, ko nanj lepijo razne nalepke (nestrpnež, homoseksualec, skrajnež, homofob, nazadnjak, starokopitnež …) … Pravzaprav se najbolje počutimo v lastni coni udobja. In kaj je cona udobja? Gre za psihofizično stanje, kjer je negotovost, strah in ranljivost na minimalnem nivoju, kjer se človek počuti domače, brez skrbi, se mu ni treba izpostavljati, se bati neuspeha ali osmešenja pred drugimi, stvari ima pod nadzorom, brez večjega napora in tveganja dosega zadovoljstvo …

Danes se ne izpostavljamo radi. V večini primerov čakamo in smo raje tiho, saj se bojimo, da bomo napačno razumljeni, da svojih argumentov ne bomo mogli in znali prav povedati, da naši argumenti ne bodo imeli teže … Raje se zavijamo v molk, se sami pri sebi jezimo, se skrivamo v anonimnosti, mirno prenašamo celo žalitve in krivice, ki se dogajajo pred našimi očmi, kot pa da bi stopili iz množice, zastavili svojo besedo, svoje ime …

Ob predlogu ZL glede izenačitve zakonske zveze z istospolno skupnostjo obstanemo kot vkopani. Težko verjamemo, da nekdo pred našimi očmi ruši stoletja in tisočletja staro svetinjo in vrednoto – družino. In vendar se prav to sedaj dogaja.

Osebno sem odločno proti predlogu ZL, ki hoče spremeniti definicijo zakonske skupnosti, prav tako kot sem odločno proti posvojitvam otrok s strani istospolnih partnerjev. Jasno kot beli dan je dejstvo, da želi manjšina zavladati nad večino, oziroma da se večini godi krivica. Predlog je nedopusten, skregan z logiko in zdravo pametjo. Družina je vedno bila in vedno bo osnovna celica družbe – okolje rodovitne ljubezni med enim moškim in eno žensko, okolje ljubezni, katere sad je otrok. Pri tem želim poudariti, da nimam v mislih le telesne rodovitnosti, saj poznam veliko parov, ki ne morejo imeti otrok in je njihova ljubezen rodovitna v odprtosti za posvojitev, ali pa gre za duhovno rodovitnost. In ker je torej otrok sad ljubezni med možem in ženo, ga ista ljubezen gradi, vzgaja, utrjuje in pripravlja na odgovorno življenje – iz nje zajema temeljna življenjska načela in usmeritve.  V zakonih oziroma družinah, kjer te ljubezni ni ali je usahnila, nastopi odtujenost. Le-ta pa lahko privede do nasilja v družini, do ločitve in nazadnje do smrti družine. Otroke, ki so doživeli razpad družine, običajno spremlja občutek krivde ali ostajajo kako drugače prizadeti. Žal je ločitev v naši družbi prepogost pojav, prav tako pa je žal prepogosto rojevanje otrok v neurejenih družinah. In namesto da bi naša država podpirala programe usposabljanja mož in žena za složno in ljubeče sobivanje v zakonu in za odgovorno starševstvo, se raje ukvarja s stvarmi kot je redefinicija pojma družina, izenačevanje istospolnih zvez z zakonsko zvezo moškega in ženske … Kdor more razumeti, naj razume.

Sam sem nezakonski otrok in trdim, da me je odsotnost očeta zaznamovala za vse življenje – odraščal sem brez »modela moža« in brez »modela očeta«. Za odraščajočega fanta je oče heroj. Mojega heroja v mladosti ni bilo, sva pa v moji odrasli dobi postala dobra prijatelja in sva se dobro razumela. Mama, čeprav se je na vso moč trudila in živela samo zame, ni mogla nadomestiti očeta, ki bi znal postavljati in nadzorovati meje, me učil, kaj je prav in kaj ne, očeta, ob katerem bi se jaz počutil varnega, ki bi me učil spretnosti rokovanja z raznimi orodji, z mano »izgubljal čas« na nogometnem igrišču ali ob reki z ribiško palico v roki … Vedno sem zavidal sošolcem, ki so ob sebi imeli očeta, saj sem se ob njih počutil prikrajšanega, manjvrednega, osiromašenega, zapostavljenega … Prav zato je zame predlog ZL še toliko bolj nesprejemljiv, saj otrokom jemlje pravico do očeta in matere ter izniči vrednoto materinstva in očetovstva (»starš 1 in starš 2« …?!).

Ko pomislim na materinstvo in očetovstvo, ne morem mimo podob očetov in mater v slovenski zgodovini in literaturi, kjer je mati največkrat narodna ikona, oče pa trdna in pokončna figura, ki se ne upogne pod zavojevalci. Prav zaradi pokončnih mater in očetov imamo mi danes samostojnost, ki pa je očitno nismo vredni, saj ne vemo kaj bi z njo. Trdno sem prepričan, da se naši predniki »v grobu obračajo«, ko gledajo, kaj počnemo njihovi potomci s svobodo, za katero so se oni borili. Mar jim nismo dolžni izkazati hvaležnost in čast tudi na ta način, da se odločno upremo nesmiselnemu početju, kakršno je spreminjanje definicije družine?

Tako kot do naših prednikov čutim dolžnost tudi do naših zanamcev – do naših otrok, vnukov in pravnukov … Kako bodo živeli, če jim bomo vzeli brezskrbno otroštvo in dovolili, da jih že v zgodnjem otroštvu obremenjujejo s teorijo spola ter raznimi spolnimi veščinami in spolno »svobodo« brez omejitev? Mar se vam to, dragi prijatelji, ne upira? Mar jih nismo dolžni zaščititi in obvarovati teh odklonov od naravnega?

Sicer pa je vse, kar se dogaja na področju spreminjanja družinske zakonodaje, posledica pomanjkanja ljubezni. Iz naše srede – iz naših misli in naših predstav o življenju – smo namreč izrinili Boga, ki je ljubezen. Kjer ni Boga, pa ni merila za dobro in zlo. Danes si namreč vsakdo sam postavlja svoja merila in sam presoja kaj je dobro in hudo, vsakdo sam določa meje svoje svobode, pri tem pa pogosto pozablja, da tudi njegov bližnji želi biti svoboden. Tako je boj proti tisočletja veljavnemu konceptu družine v samem bistvu boj proti Bogu, saj je Bog postavil družino – ni si je izmislil človek.

Vsem drugače mislečim želim povedati, da spoštujem in podpiram njihovo željo po ureditvi statusa in v svojem in njihovem imenu tudi sam zahtevam od države, da ustrezno uredi probleme istospolnih, vendar lepo prosim NE z družinskim zakonom, pač pa s posebnim zakonom. Prosim vas, ne mečite vsako zvezo »dveh oseb« v isti koš z družino! Hruška in računalnik nimata nič skupnega.

Prav zato želim stopiti iz cone udobja, saj za to preprosto ni več časa. V torek 3. marca 2015 bom ob 16.30 prisoten na mirnem zborovanju v Ljubljani na Ploščadi pred parlamentom. Na ta način želim tudi sam našim politikom, ki smo jih izvolili, sporočiti, da se z njihovim početjem ne strinjam. Kdor pravi: »Tudi jaz ne! Jih nisem volil, saj niti na volitve nisem šel«, naj se zaveda, da je prav na ta način »oddal svoj glas« in »izvolil« te, ki danes kopljejo jamo naši domovini.

Vabim vas, da se mi tudi vi pridružite na zborovanju z naslovom DAN LJUBEZNI, ki bo v torek 3. marca ob 16.30 v Ljubljani na Ploščadi pred parlamentom.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.