“Moliti križev pot z otroki? A jih nimata rada?”

Nedavno sem brskala po spletu za kakšnim križevim potom za otroke (kratkim, seveda), ker smo vse domače knjigice že “stokrat” prebrali, in naletela na forum, kjer je bilo postavljeno to vprašanje s strani ene od uporabnic: Kje lahko najdem kakšen križev pot za otroke. Zdelo se mi je uporabno in obetavno, a morala bi vedeti  …

Pod njenim vprašanjem je bilo takoj nekaj odgovorov v smislu, zakaj bi hotel otroku govoriti tako strašne stvari in če mu dovoli gledati tudi grozljivke in celo, če ima ta mama sploh rada svojega otroka.

Ljubezen do otrok?

Saj ne, da čisto resno vzamem vse komentarje. In jasno, da bi starši radi svoje otroke zaščitili pred trpljenjem. Razumem tudi to, da jih zato nekateri zavijajo v vato. A, pravo vprašanje je povsem realno: če je to res izraz ljubezni – da otroke obvarujemo pred “vsem slabim”?

Ali ni veliko bolj ljubeče, da jih v varnem okolju družine prvikrat na njim primeren način izpostavimo negativnim stvarem, ki jih bodo v življenju zagotovo doživeli?

Ne govorim o strašenju otrok ali celo o ustrahovanju. Gre za (poleg logičnega posredovanja vere in družinskega prakticiranja verskih obredov) preprosto pripravo na realnost sveta, v katerem živimo, ki ni vedno rožnat. Gre za to, da bodo imeli že nekaj “podlage”, ko se bodo v življenju potem na lastni koži prvič srečali z bolj ali manj težkimi preizkušnjami.

Gre za to, da v družini ni prepovedanih tem, ampak odkrit in letom primeren pogovor o vsem, tudi o trpljenju, bolečini in smrti.

“Vzdržati pogled na trpečega”

Tudi otroci poznajo trpljenje, ne glede na to, koliko jih skušamo obvarovati pred tem. Vedo, kaj pomeni biti žalosten, nemočen, utišan, včasih celo primoran in prezrt. Če ne doma, se s tem slej ko prej srečajo v družbi, pri sorodnikih, v vrtcu, šoli …

Starši seveda težko gledamo otroka, ki trpi, vendar naša naloga ni, da ga obvarujemo pred vsem trpljenjem. To nam tudi ne bi uspelo, če bi se še tako trudili. Naša naloga je, da ga pripravimo na življenje. Ki pa je lepo in bridko obenem. In naša naloga je predvsem ta, da mu stojimo ob strani, kadar trpi.

“Starši morajo vzdržati pogled na trpečega otroka,” pravi terapevt Miha Kramli (vir). Stati mu ob strani, jokati z njim, a mu hkrati tudi kazati pot upanja. Ostajati mirni in trdni.

Pri tem mame in žene prav gotovo potrebujemo pomoč naših mož, očetov naših otrok. Tudi Marija je pod križem imela moško oporo, Janeza – učenca, ki ga je Jezus najbolj ljubil in ki mu jo je zaupal v skrb po smrti.

Prav zato je križev pot z otroki tudi refleksija našega življenja, naših padcev, slabosti in odnosov znotraj družine. Hkrati pa pri otrocih (in starših!) spodbuja razvoj empatije s tem, ko stojimo Jezusu ob strani ob njegovem trpljenju in vzdržimo pogled na Odrešenika, ki je umrl za nas.

Vendar se ne konča pri smrti

Križev pot pri nas doma skoraj vedno zaključimo s petnajsto postajo – vstajenjem. Če ni napisana, jo pa dodamo.

Velika noč je velik praznik. Tako velik, da en sam dan ni dovolj. Zato imamo velikonočno tridnevje: četrtek, petek, soboto. V vsakem od teh treh dni je sporočilo ljubezni pa tudi trpljenja, ki je neločljivo povezano z  nedeljo – vstajenjem. Ta celota je naše odrešenje. Zato vzamemo to v paketu.

Če moramo kaj sporočiti našim otrokom, poleg tega, da jih imamo radi, je to, da tudi trpljenje obstaja. Žal. Da pa smrt sigurno nima zadnje besede. In to je pravo sporočilo Ljubezni.

---

Nekaj lepih križevih potov za majhne in velike s spleta:

Križev pot za otroke (s pobarvanko)

Križev pot za otroke (koreninevere.si)

Družinski križev pot (Majda Strašek Januš)

Pojdimo z Jezusom (križev pot za otroke)

Gospod, vsak korak s teboj (Karmen Smodiš)

Križev pot staršev (Helena Zevnik Rozman) – z resničnimi zgodbami

Foto: Unsplash, Meta Halas