Moja molitev na črno-belih tipkah

Najbrž ima vsak kristjan svojo najljubšo obliko molitve. Nekateri spregovorijo z Bogom s svojimi besedami, drugim so bližji molitveni obrazci, tretji najraje odprejo Sveto pismo, četrti pojejo. Meni je najljubša oblika molitve igranje klavirja.

Moje nepopolno igranje

Najprej naj poudarim, da moje znanje igranja na klavir ni kdo ve kaj. Pravzaprav nisem končala niti nižje glasbene šole. Z notami in učiteljico se mi ni uspelo spoprijateljiti, zato se je moje izobraževanje zaključilo na polovici četrtega razreda glasbene šole.

Kljub temu nisem nikoli prenehala igrati. Igrala sem skoraj vsak dan, brez not, po posluhu. Če sem se hotela naučiti kakšno zahtevnejšo pesem, sem morala vtakniti kaseto v kasetofon in večkrat prevrteti nazaj, da sem slišala in nato »zadela« pravi ton.

V osnovni šoli sem igrala za zabavo, v najstniškem bendu, v srednji šoli za sprostitev po napornem dnevu. Šele kasneje sem namen svojega igranja spremenila v molitev. In to se je zgodilo takrat, ko me nihče ni poslušal.

Ko nihče ne posluša

Če na inštrument igraš nekomu, ki je s teboj v istem prostoru (in mu je po možnosti tvoje igranje celo všeč), ima to igranje svoj smisel in namen. Tako sem svoje igranje doživljala tudi sama – vedno je bilo lepo igrati, če je na kavču sedela babica in uživala v poslušanju ali če je mama brkljala po kuhinji in sem vedela, da posluša. Najlepše je bilo, ko se je mojemu igranju pridružil oče s svojimi orglicami in sva zaigrala skupaj.

Zadnjih enajst let me poslušajo mož in otroci. A večkrat se je zgodilo, da ni bilo nikogar, ki bi poslušal. Ko sem tako nekoč igrala taizejski spev in se mi je sprva zdelo nesmiselno igrati sami sebi, me je prešinilo: »Zakaj pa ne bi mogla igrati Bogu?« Pravzaprav tudi v Svetem pismu piše: »Slavite Gospoda s citrami, na harfo desetih strun mu igrajte!« (Ps 33,2)

Zahvalne pesmi mojega življenja

Od takrat dalje je vsako moje igranje molitev, pa čeprav niso vse zaigrane pesmi verske. Ko zaigram One more song, pesem izvajalcev, ki jih posluša najstniška hči, me obide hvaležnost zanjo in vse ostale otroke (poleg tega me besedilo spodbudi k igranju še ene pesmi). Ko zaigram Ti si spremenil moje življenje, lepšega si naredil, me spomin odnese na poročni dan. Bogu hvala za čudovitega in ljubečega moža. Ko zaigram Ti si moja Gospa, se nasmehnem ob misli na otroke iz cerkvenega zborčka, ki sem ga vodila pred nekaj leti. Bogu hvala zanje in njihove čudovite glasove. Ko zaigram Lahko noč, Piran, me odnese v srednješolska leta na piranski gimnaziji. Bogu hvala za čudovite prijatelje, ki sem jih takrat spoznala. Ko zaigram Zuccherovo Diamante, ki poje o nedelji, se spomnim na družinske nedeljske izlete iz otroštva. Bogu hvala za te čudovite in nepozabne trenutke. Ko zaigram Zapel sem iz mraka, svetlobe iščoč, me obide otožnost ob spominu na prezgodaj preminulo mamo, ki mi je pela to pesem, ko sem bila še čisto majhna.

Tudi klavir ima bele in črne tipke

Morda se to moje igranje na prvi pogled zdi bolj podobno nostalgičnemu spominjanju, ampak zame je vseeno zahvalna molitev. Včasih tudi prošnja ali slavljenje. Včasih molitev postane šele po nekaj zaigranih pesmih. Ko začnem svoje igranje izročati Bogu, si predstavljam, da me posluša. Igram še bolj z občutkom in še bolj pazim, da se ne bi zmotila, obenem pa si mislim, da se On ob kakšni napaki samo prizanesljivo nasmehne in posluša dalje. Tako kot počne pri vsem, kar v življenju počnem. Sprejme moje igranje in odpušča napake. Samo izročiti mu jih moram.

Prednost igranja po posluhu je ta, da si pesmi zapomniš še po 20 letih, ko se jih enkrat naučiš. To mi pomaga pri »sprehodu« skozi preteklost, tako kot so Proustu magdalenice. Pomaga mi pri zahvaljevanju za lepe in manj lepe trenutke v življenju.

Tudi klavir ima črne in bele tipke – če bi imel samo bele, bi melodija bila nepopisno dolgočasna. Ima pa več belih in tudi za to – Bogu hvala.

Foto: Canva