David in Ines Križman sta zakonca iz Brežic. Poročena sta 13 let in sta starša Mirjam, Elija in Sofije. Ines je pravnica, David pa profesor slovenščine.
Kot pravita, je za njun zakon ključnega pomena pogovor. Rada sta skupaj, učita se drug od drugega in skupaj rasteta. Poudarjata pomen vključenosti v zakonsko skupino, aktivno pa sodelujeta tudi v drugih programih Družine in Življenja, kot na primer na duhovnem tednu za družine v Veržeju in kot govorniški par na seminarju (Ne)popolno starševstvo.
Kakšne predstave o zakonu sta imela pred poroko? Se je katera od teh izkazala za popolnoma nerealno?
Ines: Ko sva še hodila, sem imela občutek, da me je David vedno opazil oziroma je vedel, kaj mora narediti, in me razumel. Mislila sem si, da se bo to nadaljevalo tudi v zakonu, imela sem velika pričakovanja. Predstavljala sem si, kako bova uredila stanovanje, kolikokrat mi bo prinesel rože in tako dalje.
Pozneje sem ugotovila, da so me ravno ta pričakovanja velikokrat potolkla, če ni bilo tako, kot sem si predstavljala. Hkrati mu tega nisem znala povedati, zato sem se naučila, da mu povem za svoja pričakovanja, čeprav je včasih težko. Ali pa sama poskrbim za tiste stvari, za katere lahko. Ko želim imeti šopek, mu to povem. Tako dobim šopek, ki krasi stanovanje, in ne postanem slabe volje, ker se sam ni spomnil, da bi mi ga kupil. 😊
Mislila sem si, da se bo to nadaljevalo tudi v zakonu, imela sem velika pričakovanja.
David: Mislim, da je bil glavni problem, da o tem sploh nisem razmišljal. Imel sem sliko svojih staršev, ki ni bila najboljša. To je bilo tisto, kar me je v bistvu najbolj skrbelo. Hvaležen sem Ines, ki je na začetku začela delati na najinem zakonu, ona je vzpodbujala predzakonska srečanja in zakonsko skupino.
Sam nisem želel povprečja, navajenosti na drugega. Vesel sem, da sva se pogovorila o zakonih najinih staršev, ugotovila, od kod izhajava. Zavedava se, da najini starši niso imeli toliko možnosti, kot jih imava midva, ko se udeležujeva seminarjev, skupin, srečanj. Mislim, da je to zelo pripomoglo k temu, kakšen je najin zakon danes.
Vesela sva, da imava možnost in da sva se odločila vlagati v najin odnos in zakon.
Kako v zakonu odpravljata samoumevnost, ki sta se je bala?
David: V zakonski skupini in pri DiŽ-u imamo dogovor, da mora enkrat na mesec eden od zakoncev organizirati zmenek. Načrtovati mora nekaj takega, kar ima drugi rad. Čeprav je včasih težko, ker je mesec hitro naokoli, je odlična priložnost za razbijanje samoumevnosti in tiste slabe rutine.
Ines: Ko imaš majhne otroke, lahko hitro postaneš odtujen, drug drugemu samoumeven. Lahko postaneš le “cimer”. Dogovorila sva se, da imava po tem, ko otroci zaspijo, čas zase. Ni tako, da eden zaspi na kavču, drugi pa gre v posteljo, ampak skupaj odideva spat. To je dobro za ohranjanje svežine. Včasih je dovolj že to, da sva eden ob drugem v tišini.
Kaj vama je v zakonu najtežje?
David: Starševstvo. Meni je težko predvsem zato, ker se moram veliko učiti in veliko spoznavati sebe. To zna na kakih mestih zaboleti. Sem pa neizmerno vesel in hvaležen Bogu za to možnost, da sem starš, da so mi zaupani otroci.
Ines: Velikokrat se mi je še težko odpovedati sami sebi. Imam neke predstave, za katere mislim, da so prave, in mi je težko, če David misli drugače. Je pa veliko lažje, ko se o tem pogovoriva. Na začetku sem tudi mislila, da se bom o vsem odločala sama, tak vzorec sem gledala doma, potem pa sem videla, da sem s tem Davida prizadela. Učim se, da se morava uskladiti, pogovoriti in se skupaj odločiti, saj v zakonu nisem sama.
David: Tudi meni je težko ubesediti svoja pričakovanja, zato pride do prepirov, vendar se učiva. Moj oče ni dopuščal prevelikih razprav v družini, zato sem prevzel prepričanje, da je dobro speljano tisto, kar si sam zamislim.
Potem sem videl, da je treba rušiti svoja prepričanja, popuščati, se prilagajati. Na začetku je bilo to precej težko, zdaj je pa že dosti bolje. Znava se bolje pogovarjati in to je nekaj, za kar sva zelo hvaležna.
Brez pogovora sva le dva vzporedna svetova: vsak na svoji poti in ne na skupni.
Pripravljate seminar (Ne)popolno starševstvo. Kako bi opredelila popolnega starša (če ta obstaja)? Kje gre vama dobro?
David: Na začetku vedno povemo, da je popoln starš tisti, ki še nima otrok. Popolnosti se lahko le približaš. Sam pri sebi sem vesel, da se znam opravičiti otroku, da mi to ni težko. Obstaja veliko vzgojnih knjig, vse te teorije, ki so napisane, so dragocene, vendar je treba spoznati, da otrok ni teorija.
Za tvojega otroka ni knjige, moraš ga začutiti. Če ga želiš začutiti, moraš začeti odkrivati sebe in to lahko boli, ampak to je zelo podobno kot pri zobozdravniku: da je zaceljeno, mora najprej zaboleti.
Prvo mi uspeva, za drugo se pa trudim, je pa še prostora za napredek. 🙂
Ines: Vse je treba delati iz ljubezni. Ne narediš vsega prav, zato je pomembno, da se znaš opravičiti, reči, da v tistem trenutku nisi zmogel narediti, kot je prav. Ko grem čez svoje meje, otrokom povem, da nisem popolna. Sprejeti sebe, da si v redu, da se trudiš, to je proces, je pa res, da je danes veliko govora o vzgoji, se pa pozablja, da je vsak otrok drugačen.
V odnos stopita dva različna človeka in tudi vsak njun otrok je popolnoma drugačen, z vsakim otrokom delaš drugače. Vidiš, da pri enem otroku deluje nekaj, pri drugem pa čisto nekaj drugega. Neki duhovnik je rekel, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ker imajo že popolnega nebeškega Očeta. Ta misel mi je bila zelo všeč.
David: Na seminarju (Ne)popolno starševstvo starši ne bodo slišali rešitev, ampak spodbude in napake, ki jih delamo pričujoči zakonci. Celoten DiŽ-ev program temelji na pričevanju, ne na pridiganju, zato sva tudi pristala na to sodelovanje. Moralizirati ne želiva.
kdaj je naslednji seminar?Na katerih področjih vzgoje ga sama največkrat polomita?
Ines: Jaz vidim pri sebi, da imam največji problem s soočanjem z jezo, z odreagiranjem. Tega se še učim. Včasih uspe, drugič ne.
David: Se strinjam. Najstarejša hči je precej občutljiva. S prvim otrokom se najbolj učiš in narediš največ napak, tudi pri naju je bilo točno tako. Najine intenzivne reakcije najstarejšo hči zelo prizadenejo, tukaj morava še veliko spremeniti.
Najboljši vzgojni ukrep sva midva kot edinost. Boljšega vzgojnega ukrepa ne poznava.
Kako naj po vajino živita zakonca, da kriza ali bolečina ob “praznjenju gnezda” ne bo prehuda?
David: Bolečina gotovo pride zraven, to je čisto v redu. Nekaj je bolečina, drugo je pa posesivnost in utesnjevanje otroka z lastnimi načrti. Velikokrat je tu zavedanje, da bova po odhodu otrok ostala sama – in treba se bo pogovarjati. Čeprav sama kot starša še nisva v tem obdobju, sva že sedaj odločena, da bova skušala pomagati otrokom, da se osamosvojijo.
Imam izkušnjo ravno s tem. Ena najboljših odločitev je bila, da sem takoj, ko je bilo mogoče, odšel. Ko sem dobil prvo plačo, sem šel v svoje stanovanje. Sicer je bil šok za vse, a se od takrat bolje razumemo, vedno raje pridem domov na obisk. Težave vidiš od zunaj, nisi več del njih. Zavedam se, da odhod od doma ni vedno mogoč, vendar govorim iz osebne izkušnje.
Veva, da bo bolečina ob odhodu prisotna, veva, da bova ostala sama. Zato je pomembno, da se znava pogovarjati. Zato nama je pomembna zakonska skupina, ker nas uči ravno tega. Jaz se prej nisem znal pogovarjati, zdaj pa se ne bojim tega, da bom ostal sam z ženo, v bistvu se veselim.
Ines: Tudi jaz bi tu izpostavila zakonsko skupino, ki se mi zdi dober temelj, da funkcionirava že sedaj. Potem bova otroke lažje spustila, da odidejo in da niso kot nek tampon med nama, da veva, da sva midva prva, ne otroci, ne najini starši.
David: Najboljši vzgojni ukrep sva midva kot edinost. Boljšega vzgojnega ukrepa ne poznava.
Kako bi svetovala odraščajočim otrokom, ki čutijo, da se bo ob njihovem odhodu pri starših pojavila prav ta kriza?
David: Upam, da čimprej pridejo do spoznanja, da niso popolnoma nič krivi za to, kar se bo zgodilo, ko odidejo. To ni njihov zakonski odnos, imajo svoje življenje, zgraditi morajo svoje odnose.
Nimam rešitve, ampak ozavestiti je treba, da je to problem staršev in da lahko pomagaš, svetuješ, moliš. Da si pa tampon, je pa strupeno. Če imata starša dober odnos, bo tudi otrok brezskrbno zapustil gnezdo.
Ines: Dobri smo v manipulaciji. “Kaj bo pa mamica zdaj, ko ti greš? Zdaj bo pa mamica žalostna, če ne boš …” Narobe se mi zdi, da otroku govorim, da je on odgovoren za moje razpoloženje. To se lahko dogaja že v otroštvu, zato si ne smemo dovoliti, da bi otroku dajali občutek, da je on odgovoren za moja občutja.
Otrok mora čutiti, da sem v odnosu jaz starš in on otrok, in ne obratno, ker bo sicer dobil občutek, da mora posebej skrbeti zame. Takšnega otroka bomo tudi prikrajšali za otroštvo. Je pa to tudi težko, sploh zaradi ran iz otroštva, ki jih (še) nismo sprejeli in začeli zdraviti.
Za konec: kaj vama je v zakonu/družini najlepše?
Ines: Trenutno iščeva hišo, kar je dolgotrajen proces. Kadar se jaz kaj pritožim, David tako lepo reče: “Samo, da se imamo radi!” Všeč mi je to, da vidim, da me ceni kot ženo in mamo in to pokaže in pove pred otroki.
Všeč mi je njegov smisel za humor, tudi če je kaj slabega, me hitro spravi v smeh in to mi je res dragoceno. V svoji družini sem pogrešala igranje družabnih iger, pri nas pa se večkrat usedemo skupaj in odigramo kako igro. Vidim, da tudi otroci zelo uživajo.
David: Se strinjam. Čutim veliko podporo družine, česarkoli se lotim, me Ines podpre ali me usmeri in to mi veliko pomeni.
Foto: arhiv DiŽ
Pogovor je bil prvotno objavljen na portalu Aleteia Slovenija, pogovarjala se je Katarina Berden.
