Levinja ali… volova žena?

Vol in lev za šankom pijeta pivo, ko levu zazvoni telefon. Oglasi se, malo posluša, nato pa reče: »Da, draga, takoj pridem.« Nato izpije pivo in vstane, da bo šel domov. »Ti si pa res copata«, se mu posmehne vol. »Če bi mene klicala moja, bi jo nekam poslal in pil naprej!«

»Že, že,« mu odgovori lev. »Ampak veš, tvoja žena je krava, moja pa je levinja.«

Temu vicu sem se res nasmejala. A če dobro pomislim, se v njem skriva zrno modrosti.

Če želim biti žena, ki jo mož ceni in spoštuje, se moram obnašati zrelo in dostojanstveno (na primer kot levinja ? ) in ne kot nergava in zahtevna sitnica (na primer kot volova žena ? ).

Všeč mi je bil citat, ki sem ga nekoč nekje prebrala: »Če hočeš biti kraljica njegovega srca, potem se tudi ti do njega vedno obnašaj kot do kralja.«

V današnji družbi se je moderno posmehovati moškim, njihovi nerodnosti v vlogah, ki jim niso pisane na kožo. Prikazovati jih kot nesposobne gospodinjce, ki na koncu ponižno priznajo nekakšno večjo sposobnost žensk.

Če so bili v zgodovini moški pogosto oblastni tirani, se nam zdaj dogaja druga skrajnost: moški so ponižani v vlogo, ki je nekje med gospodinjsko pomočnico, domačim ljubljenčkom in bankomatom. Seveda jim ta vloga ni všeč, zato se umikajo v svet odsotnih moških. Pri tem pa največ izgubljamo prav ženske. Če se čisto iskreno vprašamo, kakšnega moža si želimo, sem prepričana, da to ni moški, ki bi ubogal vsako našo muhico in skočil na vsak migljaj.

Želimo si moža, ki mu lahko zaupamo, ki ve, kaj je prav in se je za to pripravljen truditi. Ki je pošten in se lahko nanj zanesemo. Ob katerem smo varne in cenjene. Takšnemu možu je lahko slediti. A tak ne nastane čez noč, včasih traja lahko tudi dolgo. Močno pa je odvisno tudi od tega, kakšno ženo ima ob sebi. Je levinja ali volova žena?