Danes je državni praznik. Dan samostojnosti in enotnosti. Spominjamo se plebiscita iz leta 1990, ko smo Slovenci izjemno enotno glasovali za samostojno Slovenijo.
Če pogledamo ti dve veliki in pomembni načeli, in razmišljamo o tem, kako se kažeta v družbi danes, hitro opazimo, da sta nam izginili z radarja.
Na njuno mesto pa sta se v našo prelepo podalpsko vasico prikradli njuni “zlobni polsestri”, individualizem in enoumje, ki pa pravzaprav prinašata prav nasprotne sadove od samostojnosti in enotnosti: namreč raznorazne odvisnosti in razdor.
Prepoznati znamenja tega časa
Če pogledamo globje, sta samostojnost in enostnost neločljivo povezani in nujno potrebni za dobro delovanje družbe. A ta čas nam kaže drugačno podobo, kot to, ki nam jo današnji državni praznik želi dati. Pogosto niti ne vemo, kaj bi s tema pojmoma samostojnosti in enotnosti, saj je za učenje novejše zgodovine v šoli vedno zmanjkalo časa.
Danes ima vsak lahko svoj prav, dokler se ta »prav« sklada z našim
Samostojnost namreč ni individualizem, kjer je vsak posameznik zaparkiran v svoj prav in se ne ozira na (predvsem stiske) drugega, medtem ko javno paradira in se bori za svoje pravice, na dolžnosti (in odgovornost do sebe in potomcev) pa pozablja.
Enotnost pa ni neka pobožna želja, da bi se vsi razumeli in se imeli radi in da bi vsaj na površju vsi razmišljali enako, čeprav globoko v sebi močno ranjeni, na videz najlažje pa jo je doseči s prepovedjo izražanja drugačemislečih, zlasti v tematikah, ki se tičejo družinskega življenja.
»Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Matej 7,16)
Kakšni so sadovi današnje družbe? Individualizem vodi v razne oblike odvisnosti, ki se kažejo kot telesno, potrošniško, intelektualno in duhovno samozadovoljevanje potreb, ki so vedno večje in močnejše ter terjajo mnogo žrtev.
Enoumje pa v različnosti vidi grožnjo in v izražanju drugačnega mnjenja sovražni govor ter tako povečuje razdor med različnimi družbenimi skupinami, ker z zapovedjo molčanja utišuje vsakogar, ki si upa glasno povedati nekaj, kar je številnim na tihem jasno.
Če pa taka klima vlada v družbi, pomeni, da v naših družinah, z našimi zakonci na čelu, ne more biti veliko drugače. Prav na izpitu samostojnosti in enotnosti pade in propade marsikateri zakon.
Samostojnost je odgovornost in postavljanje meja
Na seminarjih Družine in Življenja Vilma Siter večkrat nagovarja s tem, ko poudarja prevzemanje odgovornosti, zlasti za svoj delež krivde v zakonu. Samostojnost v prvi vrsti pomeni prav to. Odgovornost za svoje misli, občutke, besede in končno tudi dejanja.
Prevzeti odgovornost najprej za lastne občutke in misli je (mislim, da) še posebej za nas ženske velik izziv. Hitro lahko krivdo za slabo voljo in nerganje pripišemo drugemu: možu, ki ga ni doma, otrokom, ki ne ubogajo ali tašči, ki nam gre na živce. V resnici ni moj mož niti nihče drug kriv za to, da sem jaz jezna, razočarana ali se čutim nerazumljeno.
Samostojnost je zato neločljivo povezana s postavljanjem meja. Vendar ne pregrad drug pred drugim, ampak meja, ki ščitijo in varujejo. Najprej postavljanje meje svojemu obnašanju, zato da zaščitim sebe in druge pred slabim. Največkrat so ti “drugi” prav moji najbližji, ki jih prav gotovo nočem prizadeti, saj jih imam od vseh najraje.
Ta meja pa me varuje tudi pred slabim vplivom zunaj mene, saj se zavedam svojega dostojanstva, ki ni odvisno od mnenja drugih.
Enotnost nas zbližuje
Šele s samostojnostjo in jasno mejo svojega ega lahko zares sprejemam sebe in lahko sprejmem tudi drugega takšnega, kot je. Z vsemi njegovimi omejitvami. In v različnosti tudi ne vidim grožnje ali konkurence ampak obogatitev.
Potem sva z možem lahko enotna na vseh področjih najinega skupnega življenja: v najinem odnosu, pri vzgoji, v odnosih s taščami in tasti ter v širši družini, pod raznimi pritiski in stiskami, na področju financ in še marsikje. Imava skupen pogled v isti cilj in se zavedava, kako pomembno je, da ne dopustiva ničemur, da naju ločuje.
»Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti« (Kološanom 3,14)
Sliši se lepo, vendar kaj konkretno je ta ljubezen v najinem odnosu? Predvsem pogovor. Iskren. Včasih ali pogosto boleč. Priznanje. Prositi za odpuščanje in odpuščati. Do neštetokrat. Potrpežljivost. Sprejemanje. Spoštovanje.
Zato ob današnjem prazniku vsem zakoncem zaželimo samostojnosti in enotnosti. Da bi se ti dve načeli začeli uresničevati najprej v naših družinah – to bo pripeljalo pravo blaginjo v naš narod in našo ljubo Slovenijo.
