Pred vami so zbrani vtisi in iskrena pričevanja udeležencev te nepozabne junijske odprave Odmika za moške v divjini. Začeli bomo z refleksijami voditelja odmika Slavka Šterna in duhovnega voditelja brata Jurija Slamnika, nato pa boste spoznali še izkušnje ostalih romarjev upanja na tej poti.
“Vsega smo bili deležni!”
Letošnja duhovna tema na odmiku je bila upanje. Upanje v vseh pogledih, katerega je znal brat Jurij tako lepo izpostaviti skozi svetopisemske odlomke. Preko njih je tudi nas znal vključiti v pogovore, kjer smo si podelili res lepe zgodbe iz našega vsakdanjega življenja in odnosov, ki so na en način tudi prežeti z upanjem. Seveda pa je bilo v vročini prisotno tudi upanje na kakšen hladen vetrič, pa da bo za naslednjim ovinkom cilj, da bomo prišli do mrzlega pira … Vsega smo bili deležni. Bogu hvala.
Naša pot se je začela na Brezjah, kjer smo se na praznični dan priporočili Mariji. Potem pa 100 km po hribčkih in dolinah gor in dol, vse do Vrhnike, kjer je bil naš cilj. Zaradi vročine smo nekaj golih vrhov s cerkvicami spustili in rajši ubrali ovinke po senci. Ker smo bili majhna ekipa, smo si bili celotno pot blizu, v pogovorih, molitvi, smehu, pa tudi v sopihanju in ‘švicanju’. Vso pot smo bili blagoslovljeni s prekrasnimi razgledi ter prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi. Res, to je bil milosten čas za vse nas, romarje upanja v tem svetem letu. – Slavko
“Res sem vesel za vsakega od vas”
Tretjič sem se udeležil moškega odmika in tudi tokrat nisem bil razočaran. Nisem veliko pričakoval, saj so mojo glavo zadnje čase zapolnjevale drugačne misli, dostikrat tudi velika negotovost. Čeprav nisem bil tako zelo razpoložen, niti pripravljen za ta odmik, pa se vendarle vračam z veliko lepimi vtisi in doživetji.
Ob svetem letu je bila tudi rdeča nit mojih katehez tema upanje; in to tisto resnično upanje, ki je utemeljeno le v Bogu. Že sama pokrajina, po kateri smo hodili v teh dneh, je bila nekakšna “kateheza”. Celo pot smo bili blagoslovljeni s temi pogledi na Božje stvarstvo. Če je že to tako lepo, kakšno je šele tisto, kar nas čaka onkraj tega sveta. Kar sedel bi tam na hribih in opazoval obzorje.
Pot je bila ravno prav zahtevna, saj je tudi vročina naredila svoje. Vesel sem, da je našo pot spremljala molitev, pogovori o Bogu, druga življenjska vprašanja in izzivi in so se oblikovali lepi in pristni odnosi. Res sem vesel za vsakega od vas in za vašo življenjsko zgodbo in izzive, ki jih ta zgodba prinaša.
Spoznavam, da je Bog res velik in deluje na svoj način v vsakem od nas in piše svojo zgodbo. Lepo je biti z možmi, ki ljubijo Boga in želijo izpolnjevati njegovo voljo. Svet je zaradi vas lepši in boljši! Res hvala vsem vam – pot je pomembna, še pomembnejše pa je tisto, kar se na tej poti oblikuje – odnosi, besede tolažbe in poguma, molitev za druge, … Trenutki, ki se jih je vredno spominjati; trenutki, ki ostanejo za vedno. Hvala Bogu in vsem vam za še en zelo lep in blagoslovljen moški odmik. – br. Jurij
Prvi odmik, polno srce
Čeprav nisem nikogar poznal in je bil to moj prvi Odmik za moške in čeprav je bila zelo vroča vremenska napoved, sem doma pustil 4 otroke in ženi vse družinske obveznosti, vzel svojo spalno vrečo in nahrbtnik in se podal na pot. Videli smo nekaj čudovitih kotičkov naše dežele, srečali veliko prijaznih ljudi, predvsem pa imeli ogromno dobrih trenutkov. Toplo priporočam! – Simon
Negotovost, ki se prelevi v blagoslov
Vedno, ko se odpravim na odmik, se odpravljam z neko negotovostjo in vprašanjem, ali mi bo uspelo, ali imam dovolj kondicije in potrebne volje za premagovanje poti in utrujenosti. Vso to negotovost vedno zamenja dobra volja in povezanost s prijatelji na odmiku, molitev na poti, odkriti pogovori, ljudje na poti – njihovo srce in njihova neizmerna dobrota, vsakodnevne maše z duhovnikom. Spremlja pa te tudi zavedanje, da v težavah nisi nikoli sam, vedno imaš nekoga, ki te posluša, ob tem pa te spremlja tudi čudovita narava in še lepši razgledi. – Aleš
“Sem to, kar drugi pričakujejo od mene?”
To je bilo moj prvi odmik. Vesel sem, da sem lahko šel, da mi je Gospod dal to možnost. Vesel sem tudi, da ste me sprejeli z mojo zgodbo, kakršna je; vesel pa sem tudi vaših, od vsakega posebej. Na odmiku oz. po njem veliko razmišljam o sebi. Božja milost mi je bila dana, da sem le premagal del strahu in lažnega prepričanja o sebi, da ne zmorem javno kaj prebrati, pa mi je uspelo.
Spraševal sem se tudi, kaj sem, kaj verjamem o sebi? Sem to, kar drugi pričakujejo od mene, ali postajam to, kar Bog želi? Smo morda prevzeli marsikatero resnico za svojo resnico, ampak se ob njej ne izpolnjujemo in nismo srečni. Bog želi, da smo srečni, saj je nas odrešil. Naj bo ta oddih nov dih Božjega duha v nas in naših družinah. – David S.
“Nič ni kar tako!”
Vesel sem, da sem se tega moškega odmika udeležil. Ostali so dobri vtisi. Spodbuda, da se s trmo in dobro voljo da doseči marsikaj. Prehodili smo veliko razdaljo. Nepredstavljivo, kaj zmore človeška noga. Brez avta smo prehodili en del lepe Slovenije. Na koncu več kot 100 kilometrov. Vsak del poti sem lahko občudoval lepoto Božjega stvarstva in dobrosrčnost ljudi, ki smo jih srečevali na poti.
V duhu medsebojnega spoštovanja in sodelovanja smo zmogli ostati povezani. Zbližali smo se in si podelili marsikatero svojo misel. Ob veselju, molitvi in podpori smo premagovali vsakodnevne napore. Kakšen dan je bil predolg! Ko je zunaj vroče in si že naveličan hoje, čakaš le, da bo minil. Na večer pa si poplačan za ves svoj napor. Zaveš se, da je ta čas dragocen in zelo dobro odmerjen.
Vse je bilo ob pravem času. Tako brezskrbno sem hodil. Vedel sem, da se je naš vodja Slavko zelo potrudil z načrtovanjem poti in je vložil ogromno truda, da mu lahko sledim. Hvala mu za ves njegov trud. Prav je in hvalevredno da se vsakodnevno obračamo na Božjo varstvo in pomoč. Nič ni kar tako! Verjeti je treba, da smo na svetu z namenom in da v svojem okolju lahko veliko pripomoremo k boljšemu sožitju med ljudmi.
Obogaten s globokimi razmišljani brata Jurija in vsakodnevno mašo sem lahko pustil svoje vsakodnevne probleme. Prav je, da sem se sprostil in odložil svoja bremena na Boga. Mu podaril sebe. In izročil svoje najbližje in ostale dobre ljudi v Njegovo varstvo. Potrebno se je vsakodnevno zahvaljevati in ostajati v hvaležnosti za vsakdanji Božji in telesni kruh, za svojo ženo in otroke, prijatelje, sodelavce v službi, nepoznane ljudi.
Lepi trenutki, ki sem jih doživel, so tudi minili. Ostalo pa je veselje ob spoznanju, da sem lahko bil skupaj s tako prisrčnimi, iskrenimi in spoštljivimi ljudmi. Čudovit je ta moški odmik. Ko greš, ne veš, kaj bo, ko se vrneš. pa veš, da ni bilo zaman. To je dragoceni čas. – David B.
Foto: Slavko Štern
