Letošnji odmik je bil poseben zaradi več stvari: zbralo se nas je kar 14 mož polnih pričakovanj, dobre volje, da se telesno preizkusimo in duhovno okrepimo, začeli smo ga s sveto mašo za domovino v Ilirski Bistrici in končali v Preserjah pod Krimom. Nekdo je podelil tole:
»Predstavljal sem si pohod, kjer se bomo po moško dokazovali v fizični vzdržljivosti in moči. Vendar pa se je bil boj bolj v moji duši in srcu.«
Ko smo se za pet dni odmaknili od “resničnega življenja”, ob podpori bratov premagovali fizične napore in prišli na cilj ter ob molitvi, svetih mašah ter duhovnih nagovorih utrdili odnos z Bogom, smo dobili zalet za nove pustolovščine, ki nas čakajo po vrnitvi.
“Kaj mi je tega treba?”
Na odmiku smo doživeli bolečino in rane. Ranjenost in ranljivost pa je za moškega potrebna, da slišimo Boga. Večkrat je kdo razmišljal (predvsem zvečer), da bi odstopil še pred koncem. Vprašanja “Kaj mi je tega treba?” in podobna so bila v glavah sobratov na dnevni bazi … Kateheze, razmišljanja v tišini, molitev rožnega venca med hojo in globoki pogovori med nami pa so nam dajali moči za vztrajnost in zaupanje.
Borili smo se z bolečimi ramami, žulji, vročino, a naša srca so postajala vedno bolj odprta, iskrena, maša na vrhu Snežnika pa se je dotaknila naših src. Snežnik je bil tudi naša najvišja točka na poti. Osrednji lik je bil letos Mojzes kot voditelj, kako je zaupal Gospodu. Vprašanje za nas, kje smo pa mi, kot voditelji v družinah, kako zaupamo v Boga?
Skozi pogovore in kateheze smo utrjevali vero, ter sprejeli tudi nekaj sklepov, ki bodo, upamo in molimo, naše družine še bolj povezali. Vsak je dodal en del, ki je bil dan od Boga. Za marsikoga je bilo doživetje spanje na prostem in pa hladna Zala, kjer smo kot majhni otroci čofotali in se hladili.
Nekaj dedcev, ki mislijo resno
Letošnji odmik si bomo zapomnili še po prijaznih in odprtih ljudeh, po globokih pogovorih, deljenih čudežih, dooolgem snežniškem spustu, medvedji družini, milini bloške pokrajine, mrzlem piru pod farnim kozolcem, adoraciji na Sveti Trojici, Božji previdnosti in zavedanju, da je v tej ljubi domovini še nekaj »dedcev«, ki mislijo resno. Brat Luka, hvala, da si nas tako dobro duhovno hranil, res si car.
Hvala Bogu, družinam, DiŽ-u in vsakemu izmed vas, bratje!
Za konec še en vtis: »S pomočjo Boga preko “sobratov” sem zaključil odmik in doživel svobodo, hvaležnost, ponižnost, bratstvo in Božjo ljubezen.«
Marjan Čater
Vas zanima več? Tukaj so vtisi udeležencev:
Klemen: Zalet za nove pustolovščine
Junaki hodijo na pustolovščine. Kateri moški ne bi želel biti junak? Ko se sreča skupina neznancev s skupnimi temelji v veri in vrednotah, se hitro ustvari bratovščina, ki skupaj premaguje kilometre, višinske metre in žulje. Ko se za pet dni odmakneš od “resničnega življenja”, ob podpori bratov premagaš fizične napore in ob molitvi, svetih mašah ter duhovnih nagovorih utrdiš odnos z Bogom, dobiš zalet za nove pustolovščine, ki te čakajo po vrnitvi.
Urban: Zato odmik deluje tako močno
Na moškem odmiku sem doživel bolečino in rane; svojo in od drugih. Videl sem, kako stojimo z ramo ob rami ob popolnem neznancu v prenašanju fizične bolečine in bolečine srca. Videl sem brate. Ranjenost in ranljivost sta za moškega potrebni, da sliši Boga. In On zdravi ter daje življenje, kjer je potrebno. Zato odmik na moške deluje tako močno. Ker v lastni ranjenosti prisluhneš Bogu po bratih in tako postajaš vedno bolj moški, kakršnega si je zamislil Bog.
Maks: Vračam se kot boljša različica sebe
Razen brata Luke, ki mi je bil nekoliko znan iz medijev, nisem poznal nikogar. Malo me je skrbelo, vendar sem zaupal ekipi DiŽ-a, saj so ljudje, ki se združujejo pod njegovim okriljem, resnično nekaj posebnega. In nisem bil razočaran. Po prvi prespani noči sem se počutil že čisto domače, problemi pa so se šele začeli.
Kljub moji “dobri” pripravi sem dobil nekaj žuljev, boleče noge in načetega duha. Večkrat sem razmišljal, da bi odstopil. Vprašanje “Kaj mi je tega treba?” je bilo v moji glavi na dnevni bazi. Kateheze, razmišljanja v tišini, molitev rožnega venca med hojo in pogovori z udeleženci pa so mi dajali moči za vztrajnost. Žulji in boleče noge so pozabljeni. Ostal je samo občutek sprejetosti v družbi mož, ki imajo vsak svoje notranje boje. Ali se je k moji družini vrnila boljša različica mene? DA!
Marjan: Kje se bije pravi boj
Predstavljal sem si pohod, kjer se bomo po moško dokazovali v fizični vzdržljivosti in moči. Vendar pa se je boj bíl bolj v moji duši in srcu. Medtem ko sem se boril z bolečimi žulji, je moje srce postajalo vedno bolj odprto. Luka me je s svojimi katehezami vedno nagovoril, maša na vrhu Snežnika se je dotaknila mojega srca. Hvaležen sem vsem za iskrene pogovore in za vse podeljene osebne življenjske zgodbe.
Milan: “Samo zaupaj”
Odmika sem se udeležil četrtič. Ponovno se je pred odmikom pojavil strah, če bom zaradi zdravstvenih težav zmogel. Pomirila me je žena, ki mi je pred odhodom rekla: “Samo zaupaj”. In sem zaupal, kot je zaupal Mojzes. Pa vendar sem predzadnji dan zaradi bolečih žuljev prišel do točke, ko sem hotel odnehati. Vodnik Marjan je z veliko mero empatije stopil do mene, me opogumil in ja … naslednji dan sem stal na vrhu Krima. Doma me je na vratih čakal plakat z napisom: “Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.”
Matjaž: Čas zase, za Boga in za družino
Odmik mi je zagotovil čas za približanje sebi in Bogu v družbi podobno mislečih vernih mož. Skozi pogovore in kateheze sem utrdil vero ter sprejel tudi nekaj sklepov, ki bodo, upam in molim, mojo družino še bolj povezali.
Matej: Predan Bogu sem nadaljeval pot
Zaradi fizične in psihične izmučenosti ter bolečine, povzročene od številnih žuljev, sem se odločil, da drugi dan preneham s pohodom. Naslednje jutro po naporni deževni noči (mokra spalka) in oskrbi žuljev sem se predal Bogu in nadaljeval pot. S pomočjo Boga preko “sobratov” sem zaključil odmik in doživel svobodo, hvaležnost, ponižnost, bratstvo in božjo ljubezen.
Robert: To me je najbolj presenetilo!
Čeprav sem se večkrat udeležil enodnevnih pohodov, nisem točno vedel, kaj naj pričakujem od petdnevnega odmika. Kar me je najbolj presenetilo, je bila pripravljenost mož, da gredo v globino in podelijo tudi najbolj osebne zadeve, in to praktično že od začetka naše poti. Žulji, znoj, žeja ter duhovne vsebine so naše odnose samo še poglobili. Poleg vsakodnevne svete maše se mi je najbolj vtisnilo v spomin spanje na prostem in hladna rečica Zala, kjer smo kot majhni otroci čofotali in si hladili pregrete noge. Večkrat mi je bilo zelo težko, vendar je bilo kljub naporom prostora tudi za humor.
Brat Luka: “Ta je bil pa res zadnji!”
Vsakič na koncu odmika si rečem: “Pismo, ta je bil pa res zadnji! Prestar sem za to. Ajde, morda samo še tistega ravninskega – od toplic do toplic, ki je bil nekoč na enem hudem klancu sanjan.” 🙂 Ampak glej, po tednu, dveh, ko se noge spočijejo, se pojavijo prve znane misli, da pa le ni bilo tako hudo. Letos sem si po dvoletnem premoru privoščil novo avanturo. Z Marjanom sva uigrana ekipa in res, hvala ti, brat! Hvala tudi Metki in otrokom, da te “posodijo” – malokdo ve, kakšna žrtev je to.
Letošnji odmik si bom (poleg vrhunsko zasnovane, ravno prav naporne in strokovno izpeljane trase) zapomnil še po globokih pogovorih, deljenih čudežih, obsežnem snežniškem spustu, milini bloške pokrajine, svežini Zale, mrzlem piru pod farnim kozolcem, vročini, medvedji družini, Božji previdnosti in zavedanju, da je v tej ljubi domovini še nekaj dedcev, ki resno mislijo. Hvala Bogu za vas vse!
Foto: Marjan Čater in drugi
