Karantena lekcije 2: Neopažen trud ali koliko mi pomeni priznanje drugih?

Osmi teden karantene.

Berem pogovor z odličnim psihiatrom in sokrajanom Željkom Ćurićem.

Na vprašanje, katerim ljudem je v času karantene najtežje, odgovori: “Tistim, ki občutijo osamljenost. Dejstvo, da je nekdo sam, ne pomeni, da je tudi osamljen. Dejstvo, da ima nekdo številno družino, ne pomeni, da se ne počuti osamljenega v tej družini. Ker osamljenost ni povezana s številom oseb, pač pa s tem, kako se počutimo, ko smo sami s seboj in z drugimi. Nekomu je dovolj, da se pogleda v ogledalo in reče: “O, živijo, sva že dva!” Drugi pa nujno potrebuje zunanjo potrditev lastnega obstoja. Šele takrat, ko jo dobi, se počuti, da je živ, da je pomemben, da obstaja. To je v principu slaba novica zanj, ker je odvisen od pozornosti drugih.”

O, kako sem se prepoznala v tem opisu! Veliko nas je, ki svojo vrednost iščemo v zunanji potrditvi. V dobro opravljenem in pohvaljenem delu v službi, v stisku roke in zahvali po maši, pri kateri smo lepo peli z zborom, v aplavzu poslušalcev na javnem nastopu ali pričevanju.

V stvareh, ki se vidijo navzven in so zato lahko tudi opažene in ovrednotene.

V tednih, ko se je naše delo prestavilo za stene naših domov in se je mnogim med nami življenje začelo vrteti med skrbjo za šolanje otrok in gospodinjstvom, sem bila soočena z dejstvom, da zunanjih potrditev enostavno ni bilo več.

Občasna pohvala za dobro skuhano kosilo in pomoč pri šoli ni zadoščala. Ni mi dala občutka lastne vrednosti. Ko sem že stotič pospravljala kuhinjo, ugotavljala, da se v dnevni sobi prav nič ne pozna, da je bilo dan prej posesano po tleh, zlagala že drugo žehto perila v enem dnevu, v teh nujno potrebnih opravilih, s katerimi služim svoji družini, nisem znala videti prav nič pomembnega in vrednega.

Potem pa so nam po tekočem traku začele odpovedovati naprave v stanovanju. Pokvarila se je kuhalna plošča in nekaj dni smo improvizirali obroke v pečici. Zamašil se nam je odtok v kuhinji. Kotliček v stranišču je nehal delovati.

Kako sem bila vesela, ko smo dobili novo kuhalno ploščo in sem lahko zavrela vodo za čaj! Ko nam je mojster odmašil odtok in sem spet lahko pomila posodo, oprala zelenjavo v koritu! Kar naenkrat vsa ta opravila niso bila več tako nepomembna in v njih sem začela celo uživati. In biti hvaležna.

Pomislila sem: včasih za lekcijo iz hvaležnosti res potrebujemo kakšen “udarec po glavi”, ki nas postavi na realna tla in nam pokaže, da je prav vsaka, še tako majhna stvar, ki jo naredim, pomembna.

Tudi če ostane neopažena od drugih. Če jo le naredim s hvaležnostjo v srcu.

Foto: Unsplash