Kar šotor bi postavili

O trenutnih razmerah v svetu se piše ogromno. Dejstvo je, da smo tokrat s Kitajske dobili, kar nismo naročili – epidemijo svetovnih razsežnosti. Roko na srce, lahko bi prišla iz katerekoli druge države. A pustimo to debato ob strani … saj bi na tem mestu z vami rajši podelil tudi svetlo izkušnjo sedanjega časa.

Iz domače pisarne

Govorice, da bomo režijski delavci v podjetju zaradi napredujoče epidemije slej ko prej delali od doma, so se sredi marca uresničile. Te odločitve sem se res razveselil, hkrati pa si nisem točno predstavljal, kako bomo delo iz domače pisarne uskladili s hkratnim šolanjem in varstvom otrok. Bogu hvala, se je mnogo stvari (in skrbi) kmalu uredilo (Luka 11,9).

Žena, katere službene dejavnosti so se tudi takrat povsem ustavile, je še isti dan izobesila nov hišni red. Poleg materinskih in gospodinjskih opravil, je dopoldan prevzela tudi učiteljsko vlogo in mi tako omogočila nemoteno službeno delo. Obenem tudi jutranjega hitenja in razvažanja otrok v vrtec in šolo kar naenkrat ni bilo več. Kakšen luksuz! Jutra tako lahko pričenjam bolj v miru – ob »kavi« s Prijateljem. Sem vabim tudi ženo … ?

Kakšen teden pred tem sva končala tudi s prenovo delovnega kabineta. Ravno pravi čas! Prav veselje je delati v novih prostorih – počutim se kot novopečeni s.p. ? Pa še moja »tajnica« me med delovnim časom pride pogledat in tudi poskrbi za malico. Kaj bi si želel še boljšega!

Odrezani od sveta

Med obiskom pri tastu in tašči (takrat še ni bilo prepovedi druženja) sem med našim pogovorom na eno uho vlekel tudi novice dnevnih poročil. Kar zmrazilo me je … 40 minut samo o virusu in o »obsedenem« stanju.

Z ženo sva se še tisti dan odločila, da pri nas načrtno ne bomo prebirali dnevnih medijev (televizije že tako ali tako nimamo) in tako v družino ne bomo vnašali zunanjih dražljajev oz. nemira.

Mogoče se to sliši egoistično, ali pa da nam je vseeno za ljudi in svet okrog nas … Ravno nasprotno – namesto, da bi se »hranili« s tem, kar nam je servirano na ekrane, raje obolele, umrle in druge stiske ljudi izročamo v Božje roke in njegovo brezmejno usmiljenje.

Meniva, da s tem lahko v danem trenutku največ storiva za situacijo, v kateri smo (seveda, poleg upoštevanja odredb s strani države/občine/cerkve/…). Namreč, bolj kot kadarkoli prej, sva sedaj poklicana v vlogo zakonca, očeta, mamo …

Čas za odnose, čas za prepire

Kdo bi si mislil, da se bo za letošnji postni čas (skoraj) vse ustavilo. Vso hitenje. Naš tempo se je kar naenkrat umiril.

Tudi med tednom si sedaj lahko vzamemo več časa za sozakonca, za najine otroke, čas za sprehode v naravi, za nabiranje darov narave, za igro … skratka, za medsebojne odnose. Bogu hvala!

Več časa za odnose pa seveda prinese tudi več možnosti za »kratek stik«. Priznam, da jih je mogoče celo več kot prej, so pa kratki! Ne ostane nam drugega, kot da se pobotamo – čim prej, tem bolje. Lažje in hitreje spet zaživimo kot družina, kot mož, kot žena …

Utaborimo se

V najinih pogovorih z ženo ugotavljala, kako lepo se imamo v družini. Kakšni lepi odnosi so nam omogočeni. V kakšnem miru živimo. Za povrh vsega, pa nam je tudi spomladansko vreme zelo naklonjeno. Človek bi ta čas kar ujel v stekleničko, ga zdržal in ne izpustil iz rok. Se utaboril.

V mislih nama odzvanja evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori Tabor: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« (Marko 9,5). Hkrati pa se zavedava, da tudi ta blagoslovljeni čas »na gori« ne bo trajal večno.

Zopet bo prišel čas službenih, šolskih, domačih in drugih obveznosti. Kar pa lahko in bi moralo trajati večno, pa je naše spremenjenje. Sedanji čas nam to omogoča!

---

foto: arhiv družine Čelik