Mir v karanteni

Dani: “Verjetno ste že opazili, da večkrat govorim o Prijatelju, s katerim se vsak dan srečam in klepetam ob kavi.” Tokrat sta bila dva.

Naporen pogovor je …

Pa mislite, da gre za enostaven klepet? Mislite, da se pogovarjava o avtomobilskih znamkah, ali o izletih v naravo? Saj se tudi to kdaj zgodi, da beseda da besedo in pride na vrsto tudi kaj takega, vendar pa je najin klepet večkrat – vsaj zame – zelo zahteven. Ne rečem, da kljub temu ni prijetno, priznam pa, da je kdaj naporno.

Gotovo kdo pomisli, da mi ta moj Prijatelj nima več kaj novega povedati, da sva se že vse zmenila, da sedaj tudi jaz že vse vem o Njem, sploh pa, da On vse ve o meni. No, seveda, tisto prvo ne drži, drugo pa vsekakor – On vse ve o meni, pa kljub temu želi slišati, kako jaz prepoznavam svoje potrebe in kako jih znam ubesediti.

O čem je tekla beseda?

Nekako takole je bilo pred kratkim na enem jutranjem »klepetu«. Prijatelj me je vprašal: »Dani, kaj hočeš, da ti storim«? (Marko 10,51)

Pomislil sem, kako zanimivo je v teh koronastih časih to vprašanje. V sebi sem prepoznal tok misli in kmalu ugotovil, da vprašanje sploh ni tako preprosto. Takole »na prvo žogo« si res želim, da bi se tale karantenasta doba kmalu končala, da bi lahko začeli spet »normalno« živeti, da bi se spet srečevali …

In se ustavim, saj se zavem, da sem pomislil na nekaj brezveznega, pomislil sem na »normalno življenje«. Saj res, kaj pa je to normalno življenje? Je bilo življenje, kakršnega smo doslej živeli, res normalno? Saj smo vendar z velikansko naglico drveli proti prepadu. Nismo se znali ustaviti, si vzeti čas zase, za tišino in umiritev, čas drug za drugega.

Venomer smo nemočni ponavljali: »Samo še tole naredim, samo še tole končam, pa se bom umiril in se posvetil ženi in otrokom …?« Kakšna zabloda! Kakšna samo-prevara! Tisti »samo-še-tole« se je vedno nekam izgubil ali pa se je skril in ga nismo našli.

Podobno je bilo tudi z dobrimi sklepi in nameni (med njimi so bili večkrat tudi tisti iz seminarjev oziroma duhovnih vaj), tudi ti so nam večkrat »spolzeli med prsti«. Vse nas je zajel tisti cunami »imeti več, pridobiti več, uživati več, videti in izkusiti več …« In kakšen je bil rezultat? Kljub velikemu razvoju telekomunikacij smo postajali vedno bolj osamljeni, nezadovoljni, odtujeni od sebe in drug od drugega … Ta cunami je pred seboj spodkopaval in rušil našo človečnost, in s seboj odnašal vse, za kar je bilo zares vredno živeti (odnosi) in se truditi.

Pa me je Prijatelj prebudil in želel odgovor

Pa me je iz tega razmišljanja prebudil Prijatelj, saj je želel slišati moj odgovor. Priznati moram, da vprašanje ni bilo enostavno. Bil sem v zadregi, kaj naj mu odgovorim. Saj veste, kadar se počutimo »ogrožene«, se poskušamo izmotavati in opravičevati svoje odločitve in početje. Tako sem storil tudi jaz: »Glej, Prijatelj, ti dobro veš in vidiš, kaj se dogaja okoli mene in z menoj. Ti veš v kakšni situaciji smo se vsi mi znašli. Ti me poznaš do potankosti in Ti ni skrit noben odtenek mojega bitja, noben občutek mojega srca, nobena misel, ki mi roji po glavi. Zakaj me sploh sprašuješ, kaj hočem, da mi storiš? Saj veš!«

Pa mi Prijatelj odgovori: »Jaz vem, kaj ti potrebuješ in česa si želiš. Sprašujem pa tebe, če tudi ti veš, česa si v resnici želiš«!

Spet sem bil v zadregi. Zaprl sem oči in začel premišljevati. V najglobljem kotičku srca, kamor sem s strahom pokukal, sem prepoznal tisto tiho željo po notranjem miru. Prepoznal sem željo po zavedanju, da bi bil ljubljen, da bi tudi mene, tako kot si na vsakem koraku spremljal Jezusa, spremljal Ti, nebeški Oče. Da bi me spremljal tudi takrat, »ko mi je tesno pri srcu« (Psalm 102,3), tudi takrat, ko imam občutek, da se je »posušilo moje srce« (Psalm 102,5). Saj takrat to zavedanje, da sem ljubljen, najbolj potrebujem. Pa še to si želim, da me ne bi bilo strah jutrišnjega dne, da bi znal in zmogel Tvoje besede: »Ne boj se!«, vzeti zares.

Še prijatelj Pavel

In ko sem v sebi vse te moje želje zares prepoznal in je Prijatelj videl (On pozna vse moje misli), kaj si v resnici želim, me je opozoril še na besede drugega prijatelja, apostola Pavla, ki je rekel: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Filipljanom 4,4-7).

Lahko si predstavljate, da sem imel tudi s temi besedami probleme in sem se tudi tokrat poskušal braniti in izmotavati: »Ej, Pavel, prosim te, bodi resen. Tega, kar mi doživljamo zdaj, ti nisi nikoli doživel. Kako naj se človek veseli v teh časih, ko ne vemo, kaj bi s seboj in drug z drugim, kaj se bo iz te koronaste dobe izcimilo«?

Pavel pa se ni dal zmesti in mi je rekel: »Nisi dovolj dobro prebral. Rekel sem ti, da se veseli v Gospodu. Ko se boš veselil v Gospodu, bo Božji mir, ki presega vsak razum, varoval tvoje misli in tvoje srce!« Seveda nisem bil zadovoljen z odgovorom in sem vprašal: »Kaj sploh pomeni, veseliti se v Gospodu?« In me je Pavel napotil kar k stricu Guglu, ki mi je pojasnil, da: »Veseliti se v Gospodu pomeni izkušati Božjo milost (sočutje, naklonjenost) in se zavedati Njegovega usmiljenja«.

Drugačna pot do veselja

Moral sem priznati, da sem svoje veselje pogosto iskal na napačnih mestih, da je bilo moje veselje odvisno od okoliščin, od ljudi in ne od Gospoda. Če so bile okoliščine dobre in sproščene, sem bil vesel. Tudi če so bili ljudje okoli mene (žena, otroci, sorodniki, sodelavci in prijatelji) prijazni do mene, sem bil vesel.

Kaj pa če so bile okoliščine zame neugodne? Ja, takrat pa nisem mogel biti vesel. Pa vendar mi je Pavel želel pokazati drugačno pot do veselja. Želel mi je povedati, da moje veselje ne sme biti odvisno od okoliščin, saj se te nenehno spreminjajo, saj mi nikoli ne bo vse pogodu, sploh pa nikoli ne bodo vsi ljudje, ki me obdajajo, popolni oziroma takšni, kakršni bi morali biti v skladu z »mojimi merili«.

Tako se je tistega jutra najin klepet končal z mojim novim spoznanjem: moj Bog, ki me ljubi in je v vsakem trenutku z menoj, tako kot je bil z Jezusom, mi želi dati tisto, po čemer hrepeni moje srce, ne glede na okoliščine, ki me obdajajo in ne glede na občutke, ki me prevevajo. Želi mi dati notranji mir in veselje, ki mi ga svet in ponudbe sveta ne morejo dati, in je ta mir in to veselje v Gospodu.

Torej sem povabljen ostati v Gospodu in priznati, da sem sam pri tem nemočen in da potrebujem Njega in Njegovo prisotnost. Zato se sedaj obračam k Tebi moj Oče: Hvala Ti, da si tudi v tej karanteni z menoj, da mi tudi sredi te čudne situacije želiš dati svoj mir in svoje veselje. Pomagaj mi, da se bom držal tvojih besed, da bom ostajal v tebi. Daj, da bom priključen na tebe, ki si vir moči, da bom tudi jaz lahko rekel: »On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu« (Janez 8,29)«.

Foto: Gerd AltmannPixabay

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.