Kako omejiti obdarovanje in z njim povezane stroške?

Vprašanje bralca

Vsako leto se nekje novembra z ženo znajdeva v enakem precepu. Imava štiri otroke, kar nekaj bratov in sester, najine starše in še nekaj prijateljev in sorodnikov, ki imajo tudi otroke, s katerimi smo si blizu. Zdi se mi, da je vsako leto več daril. Mi njim, oni nam. Prihajajo iz različnih koncev od različnih Miklavžev, za božič in včasih še novo leto. Najprej je lepo, potem pa postane samo še naporno in drago.

Poskusila sva omejiti, se pogovoriti, pa se žena ne strinja preveč. Njej je to ukvarjanje z obdarovanjem pravzaprav všeč. Lansko leto sva sicer toliko napredovala, da je žena znancem in daljni žlahti spekla samo piškote. Po moje pa je tega obdarovanja in predvsem stroškov odločno preveč. Vsako leto se znajdemo v poplavi daril in stroškov. Imate kakšen pameten nasvet, kako omejiti to obdarovanje in predvsem stroške, povezane z njim?
Jure

Iskanje edinosti tudi na področju obdarovanja

Dragi Jure, hvala za tole vprašanje. Pogosto se vprašanje obdarovanja pojavi tudi na našem seminarju o denarju. Mnogo zakoncev je namreč v podobni stiski kot vidva.

Mnogi zakonci so v precejšnji needinosti glede obdarovanja, kar slutim tudi iz vaših besed (“… pa se žena ne strinja preveč”). Tudi odnos do obdarovanja je eden od vidikov “enega mesa”  – edinosti med zakoncema (prim. Ef 5,31), a iskanje edinosti na tem področju je težko.

Tudi zaradi tega, ker imamo zakonci pogosto različne jezike ljubezni. Saj gotovo veste, da jih je pet (besede spodbude, dotik, skupen čas, usluge, darila). Obdarovanje je torej samo en od njih. Ga pa potrošniška kultura strašno “ceni”, poudarja in spodbuja. Z njim se namreč najlažje izpuli denar iz naših žepov.

Pogovorita se o različnih jezikih ljubezni in pomislita komu bi lahko izkazala pozornost in ljubezen na drugačen način. Ne “trzamo” vsi na darila. Najbrž pa ima vaša žena obdarovanje kot bolj izrazit jezik ljubezni kot vi. Tudi to morate upoštevati.

Evforija in nabijanje krivde

Ste opazili kako nas v času pred božičem – v nekaterih mestih skoraj dva meseca prej – želijo trgovci spraviti v stanje zmanjšane razsodnosti? Recimo tako, da se v adventu – prazniku učlovečenja Boga, v pričakovanja rojstva Božjega otroka, ustvari veliko evforijo. Da postanemo zaslepljeni; recimo z milijon lučkami, z nežno, “toplo” glasbo v ozadju, s pomočjo vonjav (“kuhančki”) in tudi s pomočjo psihološkega trika nabijanja krivde v smislu če si že ne vzamem časa zate, ti vsaj nekaj kupim.

Ljudem se razsodnost v resnici zmanjša in odprejo denarnice na široko, tudi zelo na široko. Preko svojih zmožnosti. Pravzaprav uporabijo kreditne kartice in “gredo v minus”. Nekateri tudi obiščejo banke, vzamejo kredit in nakupujejo. Meseca januarja pa boli glava, pojavijo se očitki, jeza, slabi odnosi.

Težko se je upreti evforiji, da se pa. Recimo tako, da se evforiji čim manj izpostavljamo. Ne obiskujta trgovskih centrov in središč “čarobno” osvetljenih mest, … pač pa raje obiščita kakšnega prijatelja. Ne glejta reklam, ne hodita na veseljačenja in na masovne požrtije, pač pa si praznično vzdušje raje pričarajta doma – v miru, z molitvijo okoli adventnega venčka, v krogu najbližjih. To je stvar vajine skupne odločitve.

Uporabita drug jezik, ukinita kartice in uvedita navadno kuverto

V naši družini pogosto prakticiramo – namesto daril – posvečen čas v obliki kakšne doživljajske izkušnje. Recimo atraktiven izlet z otrokom – ni nujno, da je izlet drag! Včasih tudi uslugo. Zadnjič je recimo sin dobil zelo zanimivo darilo od zeta – košnjo trave namesto njega. Lahko se recimo v soju bakel, ki jih naredite doma (spet posvečen čas), odpravite k polnočnici skozi teman gozd do podružnične cerkve.

Sami sebi lahko glede na svoje finančne zmožnosti zdravorazumsko uvedete ‘točko dovolj’ pri porabi denarja za darila. To naredita skupaj z ženo seveda, tako da preprosto določita vsoto denarja, ki sta jo letos pripravljeni nameniti za vsa darila. Ta denar – v obliki gotovine – dajta v navadno kuverto. Na kuverto napišita ‘za darila’ in iz nje – samo iz nje! – jemljita denar za nakupe daril.

Pozabite na kartice. Kartice so na videz praktične, a so perfekten psihološki trik. Pri uporabi kartic se namreč sploh ne vidi in ne občuti kako zgineva denar z nje. Ko pa iz kuverte potegnete bankovec na svetlo in ga daste blagajničarki v roke, pa se mnogo bolje zavedate, da gre nekaj od vas, da zapravljate denar. Tako bosta zlahka opazila kako bankovci zginevajo in kako kupček kopni. Ko zmanjka, prenehajta z nakupi.

Preveč preprosto, da bi delovalo? Je preprosto, a težko za izvajanje, ker običajno nimamo dovolj discipline. Vseeno poskusita. Skupaj!

Zmanjšajta navlako

Srčno upam, da kakšen od vajinih otrok nima goda ali rojstnega dne v januarju. Da ga – ko se komaj malo spočije od odvijanja (pre)številnih daril – spet ne vznemirimo z novo goro navlake.

Namerno sem uporabil ta izraz. Precej neprijeten je, a pogosto darila postanejo prav to. Draga navlaka, a vseeno navlaka.

Kaj pa je pravzaprav navlaka? Če pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, vidimo, da je navlaka definirana takole: nekoristne, odvečne stvari. Troje torej – nekoristne, odvečne in stvari.

• Prvo kot prvo: navlaka so stvari. Oseba nikoli ni navlaka. Oseba seveda lahko pripomore – in to bistveno – h količini navlake, ni pa oseba navlaka.
• Odvečne stvari so tiste, ki so – pač odveč, ne služijo ali ne bodo dolgo služile (recimo “lovilci prahu”, kitajske igračke, ki se takoj polomijo, tudi gore sladkarij), stvari, ki jih ne uporabljamo ali pa izredno redko.
• Navlaka je nekoristna. Če je nekaj, kar mislimo kupiti otroku ali odraslemu nekoristno za vaju ali za vajinega otroka, bo velika verjetnost, da bo nekoristno tudi za drugega. Včasih je sveti Miklavž nosil koristne stvari, sedaj se pa to skoraj ne spodobi več.

Kakšno darilo pripravita sama. Recimo poleti lahko nabirata zdravilne rastline, ki jih zmešata v okusen čaj, ga zapakirata v lične vrečke in podarjata odraslim. Bolj farmacevtsko navdahnjeni lahko pripravite kakšno mazilo ali kremo iz preprostih sestavin. Možnosti je veliko. Gre pa v bistvu za podarjen čas.

Vse, o čemer sem govoril, je pravzaprav plavanje proti toku današnjega časa. Povabljena, da zaplavata proti toku. Skupaj seveda.

Foto: Canva
Članek je bil najprej objavljen v reviji Družina in Življenje.