Kaj vas brigajo afere!

Londonskega gangsterja (John Pridmore je septembra obiskal Slovenijo in bil gost na Stični mladih 2012.) smo vprašali, kaj meni o raznih škandalih in aferah – predvsem o tistih, ki se dogajajo znotraj Cerkve. Rekel je: »To ni moja stvar, pa tudi vaša ne. Kaj vas brigajo afere! Za to naj poskrbi Gospod sam. Jaz nisem ne škofov, ne duhovnikov, ne kardinalov. Sem in hočem biti Kristusov! Zato je moja edina in glavna skrb ostati v Kristusu, ohraniti in izpolniti Njegove zapovedi.«

Dani Siter

Kako težko so nas zadele njegove besede! Kako so nam izprašale vest! Saj vsi vemo, kako smo kar nekako »odvisni od medijev«, odvisni od raznih afer in aferic, trač in novinarskih puhlic, ki nam jih vsak dan znova servirajo in nas z njimi odvračajo od Resnice. Saj vsi vemo, kakšno zmedo vse to povzroča v naših glavah, kako večkrat ne vemo, kaj je res in kaj ni, kakšno sodbo naj si o določeni stvari ali osebi ustvarimo, kako naj mislimo, da bo prav … Če je temu tako, so svoje dosegli! Mi smo zmedeni in ne znamo ločiti zrnje od plevela.

To ni in ne sme biti naša stvar in nas ne sme vznemirjati! V tej luči je vsaka razprava, članek, pogovor, TV oddaja, ki govori o aferah in škandalih, za nas izguba časa in moči.

Namesto da se ubadamo s tem, kar ne moremo spremeniti in zares ni v naši môči, je veliko bolje, da ta čas posvetimo drug drugemu – svojim otrokom, sozakoncu, dobri knjigi …, in ne nazadnje, da ta čas posvetimo svojemu odnosu z Bogom. Kako primerno je pri tem branje Svetega pisma ali knjige o odnosih, ki nas bogati in nam pomaga drug drugega razumeti!

Naj nas pri tem vodijo psalmistove besede: »Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj, in on bo storil« (Ps 37,5).

Iskanje zob in vtikanje uhana v nos med cerkvenimi klopmi?

Nekoč naju je z ženo pot vodila mimo enega od romarskih krajev pa sva zavila še v tamkajšnje svetišče. Bilo je zgodnje popoldne, ko ni bilo svetih maš in obredov. Skratka čas, ko si sam s svojim Bogom, ko lahko tiho moliš, brez besed izliješ svoje stiske in bolečine ter prisluhneš odgovorom. V cerkvi je bilo le nekaj redkih romarjev. Usedla sva se stran od drugih in tedaj sem jo opazil ...
Franci Šinkar

“Tega blagoslova ne bi videli, če bi upoštevali njeno željo po čimprejšnji smrti”

Globoko me prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o vrednoti življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred. Uporablja se jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, v številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe resničnega sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Vas zanima del naše zgodbe?
Vilma Siter

“Želela sem umreti, a sedaj sem hvaležna, da živim!”

Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili ... Povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo. Zbolela sem pri starosti dobrih 20 let, za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo. Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna, da si nisem želela ničesar drugega več kot samo umreti ...
Gostujoči avtor

Komentiraj