25 dni brez žene – 1. del

Mislil sem, da o koronavirusu ne bom več pisal, pa sem za zmotil. Korona me zdaj spominja na razmere v prometu. Sam lahko še tako paziš in se držiš pravil in predpisov, težava pa nastane, ko naletiš na  koga, ki ni tako – recimo temu – uvideven. V prometu imaš hitro skrivljeno pločevino, pri virusu pa najmanj okužbo…

Po koncu prvega vala epidemije smo se pri nas ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov pridno pripravljali na to, da nas drugi val ne bi presenetil. Lahko bi se kot Erazem Predjamski zaprli v svojo luknjo, pa nam dva meseca ne bi bilo treba v trgovino po kvas (tega smo med prvim valom resnično pogrešali). Stike z zunanjim svetom bi omejili na minimum in upali, da bomo prostovoljno izolacijo brez večjih težav preživeli. Pa ni bilo tako…

Moja žena ima teto, staro čez devetdeset, ki živi sama na drugem koncu naše vasi. Teta je zbolela, po telefonu je bilo slišati kar hudo, zato je žena šla k njej. Prišel je še zdravnik, napisal zdravila, pa vzel še bris za covid. Žena je čez noč ostala pri teti, naslednji dan pa šok – test je pokazal, da ima teta korono! Žena si je tako prislužila karanteno, in ker tete ni mogla pustiti same, ji ni preostalo drugega, kot da karanteno preživi pri njej.

Kje je teta staknila korono nismo dognali. Ampak zdaj je bilo, kar je bilo. In nastal je kaos.

Od »navdušenja« sem skakal do stropa!

No, ne dobesedno, ker imam že šestnajst let umetne kolke, pa bi mi tovrstne akrobacije potrgale vse vijake iz protez.

V mislih sem si slikal vse najbolj črne scenarije, loteval se me je obup, ki pa sem ga pred drugimi moral skrivati, sicer bi bilo vse skupaj le še slabše. Še moliti nisem mogel. Nekateri v stiskah več molijo; na Boga se spomnijo celo tisti, ki so ga poprej »dali na stranski tir«. Meni pa še običajne dnevne »doze« molitve ni uspelo obdržati. Žal. Zato se strinjam s teorijo, da moraš moliti »na zalogo«, da potem črpaš iz tega »skladišča«, kadar ne moreš moliti.

Po tednu dni bivanja pri teti se je kljub maski in razkuževanju in kar je še takih ukrepov okužila tudi žena. Driska, kašelj in izguba vonja ter s tem avtomatsko podaljšanje bivanja pri teti.

Medtem sem skušal biti »en dan mama«, vsak dan znova.

Ugotovil sem, da moja žena zelo veliko dela; namreč, štirje (odrasli) predstavniki moškega spola pri hiši nismo skupaj uspeli toliko narediti, kot je ona sama v običajnih časih naredila.

 

 

Kot fant mnogoterih talentov se je izkazal naš najmlajši in me rešil pred tem, da bi mi pregorele vse varovalke: prevzel je skrb za pomivalni in pralni stroj, pa še kruh je pekel in pecivo tudi! Odlično obvlada tako cement kot moko. Po poklicu je namreč zidar. Pa gradbeni tehnik. Pa še okoljevarstvo študira. Zdaj bi lahko bil tudi pek ali slaščičar.

Meni je tako ostala vloga glavnega kuharja.

Pri kuhanju sem ženi sicer vedno rad pomagal. Če sem kuhal kaj po svoje, pa je moje kulinarične podvige morala popraviti z začimbami, da so bili vsaj užitni. Sedaj pa sem bil naenkrat sam, brez kakšnega uvajanja in šolanja, prisiljen kuhati. Še dobro, da sem imel ženino pomoč kar po telefonu. Seveda sem vse premalo solil, ampak to se je že dalo popraviti. Moški svet pri hiši bi preživel tudi s fižolom na sto načinov, ker pa je tu še tašča (ki zelo slabo vidi in v izogib raznim »žgalnim daritvam« sama ne kuha več), sem moral tudi malo čarati. Nekaj časa, dokler ni bilo najhuje mimo, sem kuhal kosilo tudi za ženo in njeno teto, fantje pa so jima vozili, kar sem spackal, pardon, skuhal. Glede na to, da smo vsi preživeli, že nisem kuhal tako zanič!

Prihodnjič pa o tem, kako sem preganjal čas brez žene.

Foto: Unsplash