»Joj, če pa ti prideš na obisk, moram prej pospraviti!«

Pozen večer po zakonski skupini. Skupina v poslavljanju. Pristopim do gospe, za katero vem, da so se poleti preselili v novo hišico. In pravim: »Lahko pridemo kaj na obisk sedaj, ko ste na svojem?«

Odgovor me je presenetil. Zelo. »Joj, če pa ti prideš na obisk, moram prej pospraviti!«

Takoj sem vedela, kaj ji želim povedati … Pa povem še tebi, ki to bereš. Morda se obremenjuješ s podobnimi mislimi.

Pospravljamo zase – za nas

Se vam kdaj zgodi, da pokliče kakšen prijatelj in reče, da bo čez 15 minut pri vas na kavici? In potem panično divjate po stanovanju in v »tisto-sobo-kamor-ne-sme-stopiti-človeška-noga« natlačite vso kramo, ki se valja v »sprejemnici« oziroma po domače v dnevni sobi? Ne? Potem ni treba več brati naprej. Če pa je odgovor da, poslušaj tole …

Tudi če rečemo, da bomo pospravili, ker pridejo obiski, v resnici pospravljamo zase, zaradi nas. Ker nam ni prijetno ob misli, da bi vsakdo videl vse; kup perila na kavču, umazano posodo v kuhinji, ostanke včerajšnjega kosila na mizi in pod njo in, khm, umazano stranišče, ki že 14 dni čaka na čistilo.

Pospravljamo, ker mislimo, da moramo

Ker »kaj bodo pa ljudje rekli?!«

Ne vem, kaj bodo ljudje rekli, povem vam pa nekaj drugega. Briga me! Vseeno mi je, kaj si ljudje mislijo o meni, nas, naši hiši. Vseeno mi je, kaj pravi soseda, če imamo okrog hiše nered otroških igrač. Vseeno mi je, če pride k nam moja mami in se usede na kavč tako, da najprej odrine kup perila, ki je za zložiti – in ga začne zlagati.

Pri nas so dobrodošli ljudje

L J U D J E ! Prijatelji. Sorodniki. Sodedje. Prijatelji mojih otrok. Stare gospe, ki dopoldneve preživljajo same in se na sprehodu »slučajno« ustavijo na naši terasi. Pri nas so dobrodošle mamice na porodniški, gospod, ki prodaja kivije in vsi vmes.

Rada imam ljudi. Rada imam veliko ljudi. Dejstvo je, da če imamo radi ljudi, bodo ti k nam prihajali. Ker je to »fajn« in »luštno«. Prihajali bodo, če jim bomo to dovolili. Všeč mi je, če je naša hiša, hiša odprtih vrat.

Zato se lahko nehamo pretvarjati. Nehajmo se pretvarjati, da bi s tem koga impresionirali.

Nikogar nam ni treba impresionirati. No, razen mogoče svojega triletnika. Ampak to je že tema za drug čanek. 🙂

Vseeno mi je, kako ima pospravljeno prijateljica

Ko pridem na obisk, kamorkoli, me nikoli ne zanima, kako imajo ljudje pospravljeno. Zanima me, kako so oni. Ljudje, ki bivajo v teh prostorih.

Zanima me, kako si ti. In tvoja mama. Je dobro prestala operacijo? Zanima me, kako se počutiš v novi hiši. Zanima me, kako sta sedaj z možem, je selitev vplivala na vajin odnos? Povej mi. Rada te poslušam. Povej mi, kako so tvoji otroci. So se navadili na novo šolo in novo okolje? Povej mi kako je tvoj pes. Ja! Tudi tvoj pes je pomembnejši od kupa perila.

Ne dovolim si, da bi kaj takega preusmerilo moj fokus. Moj fokus je na tebi, prišla sem k tebi na obisk!

Dom je zavetje

Zlajnano kot je, je pa še vedno res. Dom je zavetje. Zato pospravljamo zase. Da bo naš dom naše zavetje. Da se bomo doma dobro počutili, da nam ne bo neprijetno sedeti na kavču in počivati, iz sosednjega kota pa nas bo nehote klicala umazana posoda.

Vsaka stvar, ki ni na svojem mestu, človeku podzavestno pošilja informacije, da nekaj ni naredil. Nečesa ni dokončal. Zato pospravljamo. Zase. Za svoj mir. In mir svoje družine.

»Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!«

Kristjani nimamo zastonj pozdrava »mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo«. Pogosteje bi ga morali uporabljati. Mir se sicer vedno začne v srcu, a če je spodbudno okolje, v srcu lahko dlje ostane. Zato le pospravimo, kar nas bremeni, in sprejmimo ljudi v svoje življenje.


Foto: Unsplash, Pixabay

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.