Ne vem, če ste že kdaj peljali avto na servis tako, da ste ga pustili mehaniku, vi pa ste kar naenkrat imeli uro in pol časa, ko ste čakali na vaše vozilo. No, to se je pravkar zgodilo meni. Sedaj sedim v lokalu ob cesti, nekje Bogu za hrbtom, z razgledom na industrijsko cono.
Smešno prijetno
In imam malo časa, ko mi ni treba odgovarjati na 5-letnikova vprašanja, na primer: »Mami, kako je bilo v starih časih?« Pomislim na Rimljane, ali on morda misli na dinozavre … In on: »No, saj veš, takrat, recimo, ko sta se vidva poročila.« To je bilo pred osmimi leti. Zgodovina.
In ni mi treba menjati polulanih “gatk” malčici, ki se trudi usvojiti umetnost kahlice. Lahko le sedim s svojimi mislimi. In to je v življenju mamice, ki je ves čas doma z otroki*, prav smešno prijetno.
Količina proti kakovosti
Razmišljam o stavku, ki ga tako pogosto zasledim med starši, da res ne preživijo veliko časa s svojimi otroki, a da tistega, ki ga, mora biti nadvse kvaliteten.
Bolj kot se poglabljam v to misel, bolj se mi zdi, da je to izgovor ali pa morda slabo opravičilo za odsotnost staršev.
Naj takoj pojasnim. Vem, da je potrebno za preživetje družine veliko časa nameniti delu, službene obveznosti so pač v tem sistemu neizogibne. In vem, da govorim iz svojega privilegiranega mehurčka. Vem, da ta pot ni za vsakega, ker imamo različne vrednote in prioritete.
Želim pa osvetliti en vidik, o katerem do sedaj nisem našla veliko izrečenega ali zapisanega. To je, da je količina časa, preživetega z otroki, velikokrat pomembnejša od kvalitete.
Nikakor ne pravim, da ne smete preživeti kakovostnega časa s svojimi mladički. Pravim, da se mi zdi prav in zdravo, da vas otroci vidijo tudi takrat, ko ste utrujeni, ali takrat, ko se vam pač ne ljubi že 37-ič prebrati iste zgodbice in v roke raje vzamete svojo knjigo. Ali ko kuhate kosilo. Ali na zelenjavnem vrtu plevete. Ali morda sestavljate omaro, ali dotakate tekočino za vetrobransko steklo v avto. Da vas vidijo v vsakdanjem življenju, pri delu ali pri počitku. Ali pri molitvi.
Otroci so kot male gobice, ki bodo vsrkale in nato posnemale vse, kar bodo videli pri starših.
Lahko imajo za »življenjski model« odsotnega starša, ki se otroku posveti le ob nedeljah, ker vse ostale dni pač dela in potem gre še na šport, ali morda preveč časa preživi pred ekrani …
Lahko pa imajo za »življenjski model« starša, ki je sicer zaposlen, a vedno najde čas, da odgovarja na zvedava otroška vprašanja, ali starša, ki leži na kavču in bere knjigo, a zraven z eno roko po hrbtu čohlja sinčka, ki prav tako bere svojo knjigo, ali starša, ki kljub temu, da bi bilo hitreje, da bi delo pravil sam, potrpežljivo kaže otroku, kako se sestavi omaro, ali kam se nalije tekočino za vetrobransko steklo.
Vem, veliko lažje je o tem govoriti, kot to dejansko živeti. A se splača. Vem, ker sem to naredila. Ker sem se zavestno odločila, da hočem biti s svojimi otroki. Hočem jim biti na voljo do te mere, da bodo z veseljem šli od doma, a se prav tako z veseljem vračali.
To absolutno ni lahko. Potrebno je zbrati pogum in izstopiti.
Izstopiti iz hrčkovega kolesa.
Izstopiti iz cone udobja.
Izstopiti iz pričakovanj družine in prijateljev. In družbe.
In ujeti ravnotežje.
A vseeno, kdaj pa kdaj tudi meni nadvse prija sami sedeti v lokalu ob cesti, nekje Bogu za hrbtom, z razgledom na industrijsko cono …
* Ko uporabljam besedo otrok, mislim predvsem na starostno skupino od rojstva do sredine osnovne šole. Najstniki so svojevrsten zalogaj, o katerem naj teče beseda kdaj drugič.
Foto: Neža Lajevec. Fotografije so last družine Bevk.
