Ni še dolgo časa nazaj, ko sem razmišljal oz. se s prijatelji pogovarjal o načinu in kakovosti življenja, ki ga živim. Hvaležen sem ugotavljal, da živim v obdobju notranjega miru, pa tudi družinske dinamike in izzivov vzgoje. Prav notranji (in tudi zunanji) mir je tisti, ki mi daje stanovitnost, gotovost, veselje do življenja … »Naj traja, naj traja, pusti naj traja …«, poje Rudi Bučar in tega si tudi sam želim.
Strela v jasnem zimskem dopoldnevu
Če sem iskren, sem na čase tudi pomislil, da se vsa ta lepota življenja lahko nekega dne postavi tudi na preizkušnjo. Ne da bi jo že čakal, a kot sem večkrat bral, preizkušenost vere ustvarja stanovitnost (prim. Jakob 1,3).
No, pa je res prišla … preizkušnja. Buum! Kot strela z jasnega. Sredi dopusta.
S fanti smo imeli idilično smučarsko dopoldne in s sidrom sem se peljal proti vrhu. Pa mi zazvoni telefon, neznana številka … Kmalu ugotovim, da me kliče sodelavec. Dobili smo prijavo s strani tuje multinacionalke in se nanaša na področje, ki ga v podjetju vodim jaz.
Sto in eno vprašanje
Kljub mrzlemu dopoldnevu mi je v telesu hitro »zakurilo« in pojavila so se mi številna vprašanja in možni vzroki, zaradi katerih bi do takšnega dogodka sploh lahko prišlo. A bolj kot iskanje dejanskega izvora za nastalo situacijo, so se mi porajala vprašanja (oz. bolje rečeno strahovi), kam lahko ta zaplet dejansko vodi. Zimsko idilo so zamenjali »črni oblaki«.
In v takšnem stanju sem postal lahka tarča skušnjav, strahov, dvomov o lastni sposobnosti, kaj sploh je (bil) greh in kaj ne … Skratka, ujet v začaran krog. Tudi takratna molitev mi ni prinesla želene pomiritve.
Odločitev je na meni
S stopnjevanjem oz. zaostrovanjem primera se je stopnjeval tudi moj nemir, negotovost. Kljub temu, da sem situacijo vseskozi (vsaj na umskem nivoju) izročal v Njegove roke, sem prišel do točke ko sem se vprašal: kam oz. komu dejansko polagam svoja bremena. Zakaj še vedno dvomim? Zakaj me še vedno skrbi? Zakaj me je strah nepoznanega razpleta?
In prišlo je ključno spoznanje: ali se predam čustvom, ki vrejo iz mene ali pa zadevo dejansko spustim/izročim v Božje roke. Ker sem se odločil za popolno izročitev, potem moram iti »na vse ali nič«, »na polno«. Tu ni polovičarstva. Ni oziranja nazaj (prim. 1Mojzes 19,17).
Pomoč na pladnju
In prišla je čudovita izkušnja: Bog resnično poskrbi za tistega, ki mu je vdan, za svojega služabnika, ki Vanj upa (prim. Psalm 86, 1-2).
Začelo se je tisti večer, potem ko sem otroke pokrižal pred spanjem. V njihovi sobi sem na tleh našel knjižico »Odkrito o zaskrbljenosti«. Začuden sem bil, da se je ravno takrat znašla na tleh. Večerno prebiranje misli in svetopisemskih citatov me je navdalo z mirom, veseljem … Kaj lepšega bi si lahko zaželel za »lahko noč«? No, poleg speče žene ob meni, seveda.
Ve, kaj potrebujem
Nadaljevalo se je naslednji dan z dnevno Božjo besedo (Matej 7,7-12), nadgradilo s psalmom (Psalmi 138, 1-3.7-8). Kako osvobajajoče, kako poživljajoče! Gospod res ve, kaj potrebujem. Daje mi mir, ki ga svet ne more dati (prim. Janez 14,27). »Naj traja, naj traja …«
Čeprav zaplet še zdaleč ni rešen, pa v sebi že doživljam mir, gotovost v tem, da bo Bog še naprej (po)skrbel za svojega posinovljenca. Na meni pa je, da se bom vsak dan sproti popolnoma izročal v njegove roke. Da bom počival v njegovi senci.
Foto: arhiv družine Čelik in Canva
