Ko sva se poročila, je mož delal kot pripravnik jaz pa sem sem bila pred izpitnim obdobjem v tretjem letniku študija. Služba in študij sta nama vzela precej časa, a vendar se je bilo potrebno nenehno usklajevati, spoznavati navade drug drugega in oblikovati nove skupne rutine. In celo sprejemati prve skupne življenjske odločitve.
Nujno bi se bilo ogromno pogovarjati, a dnevi so mnogokrat spolzeli mimo. Vse dokler nisva našla čisto najinega posvečenega časa in prostora.
Začela sva hoditi na dolge sprehode v naravo
V gozdove in na travnike na obrobju naše prestolnice. Hoja naju je sprostila, umirila in pogovori so stekli. Najine roke so se prepletle in najini duši sta se srečali v iskrenih izpovedih.
Tako so se sprehodi spremenili v pohode, namesto nekajkrat tedensko so postali vsakodnevna nuja. V naravo sva se odpravila v vsakem vremenu. Še vedno se rada spominjava, kako naju je presenetila močna spomladanska nevihta in sva doma iz čevljev zlivala vodo, preden sva vstopila v stanovanje.
Na teh pohodih sva prečesala dan, si podelila doživetja in čustva, tehtala svoje odločitve, se smejala in jokala. Včasih sva drzno načrtovala, spet drugič prebolevala razočaranja in izgube. Bili smo skupaj, midva in Stvarnik vse prisoten v naravi. Bilo smo eno.
Še vedno. Z otroki. V vsakem vremenu
Tudi po trinajstih letih skupnega življenja je sprehod del naju in zdaj tudi del najine družine. Bog nama je naklonil milost, da živiva v objemu gozdov in travnikov, ki kar vabijo, da jih obiščemo.
Z otrokoma se vsak dan odpravimo na sprehod. V zimskem času so to sprehodi z s svetilkami, v dežju so sprehodi v dežnih škornjih, v vročih dneh pa se na pot odpravimo malo pred sončnim zahodom.
Ti sprehodi so naš družinski ritual, ki ga nihče ne želi zamuditi. Ko hodimo po gozdu lahko otroka tečeta in plezata. Midva pa se pogovarjava. Kaj hitro se pari spontano zamenjajo in zapletem se v pogovor s starejšim sinom.
Sprva o površnih temah kot so vrste rastlin v gozdu, nato pa navadno sledi kaj globljega. Sin mi zaupa svoje strahove, razočaranja, ki jih je doživel v šoli. Seveda se tudi pohvali z novimi uspehi in dosežki ter me občasno vpraša za mnenje o kakšni stvari.
Ko prisopihamo na vrh prvega hriba me za roko navadno prime mlajši sin, ki mi pripoveduje o vrtčevskih doživetjih, o prijateljih in vzgojiteljicah. Starejši pa se že zaplete v moški pogovor s svojim očetom.
Tako se vsak z vsakim pogovori in sreča, obenem pa se še do dobra razgiba. Domov se vračamo veseli, sproščeni in igrivo razpoloženi. Včasih se skrivamo ali tekmujemo med sabo. Spotoma občudujemo živali, naberemo gozdne dobrote ali lep šopek travniških rož.
Čutimo skupnost
Tako doma vse delo in naloge lažje stečejo in mi dihamo in čutimo kot skupnost – kot družina. Pogovori in skupna aktivnost nas povezujejo med seboj in z Najvišjim.
Večkrat sva že ugotovila, da nam otroka pri mizi ne povesta vsega, ko pa se sprostita v naravi, nama zaupata ogromno. Že po gibanju zaznam, kdaj koga boli in tišči v srčku. V naravi smo rešil že vrsto dilem, načrtovali naše počitniške potepe in si priznali svojo nemoč in stisko.
Poleg tega pa imajo naši sprehodi tudi odlične stranske učinke. Otroka imata ogromna znanja o naravi in vsi se redno in z vesejem gibamo. V naravi pa srečamo tudi Stvarnika in se v vsakem letnem času čudimo njegovemu popolnemu delu.
Avtor: Ana Kač
