“Dragi, začni pakirati!”

Žena telefonira možu: »Dragi, na lotu sem zadela milijon! Začni pakirati!«

»Juhu! Za katero destinacijo?«

»Kamor ti srce poželi. Ampak, ko pridem domov, te nočem več videti!« 🙂

Nekako tako je bilo pri nama z ženo

Jasno, ni zadela milijona, pa tudi povsem druge namene je imela. Da pojasnim: bila je sobota in žena je bila v službi. Poslala mi je SMS: »A si mogoče za vikend pri Beti?« Beti? Kdo je Beti? Bil sem ves zbegan.

Poklical sem ženo in jo vprašal, kaj je mislila. Aha! Da bi šla za ta vikend na turistično kmetijo »Pri Marku« v Crngrob, kjer je šefica Beti. Vse mi je bilo jasno. Poklical sem v Crngrob in imeli so še prosto. Obvestil sem ženo, nadaljnjih podrobnosti pa se ne spominjam več.

Mene pa zvije

Zame je bilo vse, kar je tistega dopoldneva sledilo, v neki megli paničnega trganja toaletnega papirja. Sem človek navad, želim si umirjenega življenja, brez pretresov. In en takle SMS od žene me vrže iz tira. Zapopadla me je nepričakovana driska in po četrtem prihodu iz stranišča sem si rekel: »Dobro, sedaj ostanejo samo še možgani!« Ker vse ostalo sem že izločil. Mislim, žena mi želi samo vse najboljše in ko se spomni na kaj takega – mene zvije driska! Dec pa tak! Dobro, nekako sem spakiral tiste najbolj osnovne potrebščine. In že čez nekaj ur sva šla …

---

Objemam se samo z ženo

Srečanje z Beti je bilo prav prisrčno. Z ženo sta se kar objeli! Čisto po DiŽ-evsko. Kako sem bil vesel, da se meni ni bilo treba objemati ne z Beti, ne z njenim možem. Saj vem, pri DiŽ-u so vsi mahnjeni na objemanje, ampak meni ni do tega. Če me kdo objame (razen moje žene!), se počutim, kot bi me hotel medved speštati. Očitno sem precej zavrt tip in bom potreboval še sto let v DiŽ-u, da se bom privadil sproščeno objemati.

“A misliš ministrirati?!”

Torej, da se povrnem k najini zgodbi. Do večerje je bilo vse v najlepšem redu. Med večerjo pa je mojo drago zvila psiha. »Samo v sobo me pelji,« je rekla. Od vsega hudega je obležala. Saj veste, kako gre to: nekdo se do svojih skrajnih meja žrtvuje za druge in potem, ko je enkrat prost vseh spon, obremenitev, skrbi, ko bi končno lahko užival srečo svojih pet minut, mu telo preprosto odpove. Res, pri moji ženi se je vsega preveč nabralo. Doživljal sem njene stiske, tegobe, utrujenost, slabo voljo, ko sem bil kriv za tako malenkost, kot je izbira klopi v cerkvi! Ja, usedel sem se v klop, ki je bila preblizu oltarju. »A misliš ministrirati?!« mi je posolila. Doma pa je bil spet nevihtni večer.

Žal nisem spoznal že prej

Pa takrat iz vsega tega nisem spoznal, da je ženina čaša bridkosti prepolna. Nisem znal prav odreagirati, se prav obrniti. Obžalujem! Žena pa je vedela, kaj mora storiti. Kričala je brez besed – po odmiku od vseh skrbi, ki jih je imela v službi, doma in s sorodniki. Kričala je, pa je nisem slišal … Da je vse narobe, sem spoznal šele, ko sem jo videl vso obnemoglo v postelji. Žal mi je, da vsega tega nisem spoznal že prej in bi to lahko preprečil.

 

Prespala je in v nedeljsko jutro se je zbudila kot prerojena. Še sv. maša pri kapucinih in imela sva res lep, poživljajoč vikend. Celo domačo nalogo za zakonsko skupino sva naštudirala. Pa še kaj.

Zdaj vem!

So stvari, ki se morajo zgoditi, da jih možje, lahko dojamemo in razumemo. Elastika, ki jo preveč razteguješ, se prej ali slej strga. Ženi pa, če tega pravočasno ne preprečiš, prej ali slej poči film. Zato je še kako pomembno, da imata zakonca še pravi čas odmik samo zase; da se odmakneta od doma in vseh tegob.

Da se sprostita, umirita, pogovorita. Predelata določene stvari. Da se odpočijeta in nabereta novih moči, da se potem, ko se vrneta, lahko spet spopadeta s kruto realnostjo življenja. Težave z odmikom ne bodo čudežno izginile. Ampak odmik je za to, da imata čas samo zase. Da se spet najdeta in zaljubita, tako, kot sta se pred mnogimi, mnogimi leti …

---

Foto: Canva