Doktorica prava preizkušena v hudi bolezni: Zdržim, ker sta se vame naselila moč in mir

Odličen intervju s Saro Ahlin Doljak na portalu Aleteia.

Uspešna odvetnica in predavateljica zaradi multiple skleroze ni izgubila strank in predvsem (za)upanja, čeprav ne more ne govoriti ne hoditi.

Sara Ahlin Doljak je odvetnica in predavateljica na več fakultetah, čeprav zaradi multiple skleroze ne more ne hoditi ne govoriti.Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala Sebe,” se spominja dni v bolnišnici, kjer je lani preživela skoraj tri mesece. Nekoč dejavna športnica, ki je z možem vodila pet zakonskih skupin, zdaj pričuje o spoprijemanju s križem bolezni.

Sara, kako je videti vaš vsakdanjik?
Še vedno hodim v službo, a delam od doma, in še vedno predavam na fakulteti. Jutra so najtežja, saj ponoči zaradi krčev in mravljincev nimam mirnega spanca. Potrebujem pomoč moža in staršev za jutranjo nego, oblačenje, prevoz …

V službo hodim, ker sem rada med ljudmi, ker med delom pozabim, da boli, da sem bolna. In odkar sem bolna, živim z zavedanjem, da lahko s svojim delom pomagam ljudem in posredno tudi sebi. Tega osebno ne jemljem kot herojstvo, je pa res, da je velikokrat težko, ko skrivaš utrujenost in bolečino.

Kaj za vas v tem položaju pomeni pravo?
Pravo mi daje širino kot odvetnici, mediatorki, profesorici prava, ženi, mami, hčerki in prijateljici. V ljudeh vidim zgodbe, ne odvetniške tarife, v njih vedno bolj želim prebuditi uvid (ne)smisla pravdanja. Sprememba sveta pa se je začela pri meni.

Na pravniški poklic sem prva leta študija gledala z odporom. Mislila sem, da je pravnik produkt denarja. Za uspešno rešitev spora je potrebna resnica, ne le argument moči, ki nas dolgoročno, če smo pošteni do sebe, oropa veselja in sreče, ker pušča v nas nemir.

Tukaj sem z mislimi v družinskem in dednem pravu. Dragi študentje, v meni je še toliko neizrečenega, kar imam namen podeliti z vami, do takrat pa bodo govorili komunikator Tobii (naprava, ki proizvaja zvok, govor, nastal po besedilu, ki ga vpiše Sara, op. a.) in moji zapisi na tabli piši-briši.

Kako ste začeli sprejemati svojo bolezen?
Ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki, sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla. Biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko. Ničesar nisem hotela izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti, preveč sem se ukvarjala z zemeljskimi stvarmi.

Nato pa je vaš pogled spremenila knjiga Pogovori z Bogom.
Ob obisku mi jo je prinesel domači župnik. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in znova začela moliti, se zahvaljevati in prositi.

Po petih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo danes reče: “Sara, tako dobro si videti.”

To potrjuje, da se prežetost duha vidi navzven. Moje vodilo je: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” Sprva sem si narobe razlagala, da je ta Moč moja. Zdaj vem, da je podarjena, da je milost.

Včasih je težko doumeti povsem drugačen pogled na življenje in svet, ki sledi bolezni.
Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in preslišala klic na pomoč svoje duše. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu.

Kako se na vaše stanje in delovanje odzivajo stranke, študenti?
Zaradi zapleta bolezni nisem izgubila ne strank ne študentov. Z njimi komuniciram prek e-pošte in esemesov. Ko se srečamo v pisarni, pišem na tablo piši-briši. Odkar imam komunikator, se udeležujem sodnih obravnav in od tega meseca tudi predavanj.

Stranke predhodno vprašam, ali se strinjajo, da jih zastopam na ta način. Študentje so z elektronskim govorom tudi zadovoljni. Za delo v pisarni mi je od leta 2014 v pomoč kolega odvetnik Uroš Milost.

Kaj pa stanovski kolegi?
Kolegi odvetniki me bodrijo po esemesih, e-pošti, nekateri so me obiskovali v bolnišnici. Pomagajo mi z nadomeščanjem na sodišču. Kolegi s fakultete me spodbujajo in me vključujejo v delovni proces, kolikor zmorem.

Vem, težko je gledati odvetnico na vozičku in brez glasu. Stranke zmorejo lažje od kolegov. Moje oči in pravni zapisi pa vpijejo: “Še vedno sem Jaz. Tu sem!” S svojimi mislimi, občutki in invalidnostjo nisem ostala sama, čeprav je veliko znancev in prijateljev odšlo. Nekatere prijateljske vezi so se poglobile.

Okrog sebe nisem sezidala zidu. Še vedno sem sposobna čutiti, doživeti, ovrednotiti, se spopasti, če je potrebno, ter se prepustiti, če je dovolj varno, in se v novih okoliščinah dobro znajdem. Zmožna sem, da sprejmem nove omejitve. Hvala, mož Bojan in Ljubezen!

V zadnjih sedmih mesecih ne morete govoriti. Kako se spoprijemate s to preizkušnjo?

Sara in Bojan med predavanjem

Tišina je jezik srca. Ima nadnaravno moč, je globoka. Pa tako sem si želela slišati svoj glas. Tišina me je naredila ponižno in mi pokazala okolico jasnejšo.

Zdržim, ker sta se vame naselila moč in mir. Veliko težje je biti v tišini v vsakdanjem življenju. Kako naj dvignem telefon, se odzovem po domofonu, domačim kaj sporočim? Lažje je živeti v tišini, ko ni motečih dejavnikov. Pomembna je tišina v meni.

Na začetku je bilo težko umiriti um ter prenehati biti zaposlena z balastom. Ponotranjam zdajšnji trenutek, brez preteklosti in prihodnosti. Molitve so pomagale, da sta se vame naselila mir in potrpežljivost. Traheostoma ostaja, vsaj še nekaj časa.

Sara svoja razmišljanja objavlja na portalu Družina in Življenje.

Kako ob napredujoči bolezni in vseh ovirah delujete v odnosu z možem?
Ob slabšanju sem se začela zapirati vase, občutka nemoči in nevrednosti sta se tako stopnjevala, da sem bežala iz odnosa. Bojan ni odnehal in mi je vsak dan znova izkazoval ljubezen in zakramentalno poročno obljubo. Trajalo je kar nekaj časa, da sem začela spet verjeti v naju, da sva skupaj v čolnu.

Ko sem si priznala, da je Bojan moj zaveznik, se je najin odnos začel krepiti in rasti v ljubezni in iskrenosti. Šele letošnje poletje, šest let po diagnozi, ne iščem zemeljskih zasilnih izhodov. Šele zdaj vidim in čutim moža, ki ga imam rada z vsem srcem.

Gibanje razpoloženja v hudi preizkušnjiUre, ki sta jih poleti preživela skupaj ob vaši bolniški postelji, so vaju zbližale, pravite.
Vsa ta leta nisem hotela videti, da je Bojan tiho ob meni in mi je vedno znova dal čutiti, da me ima rad, da lahko računam nanj. Bili so trenutki, ko je moral uporabiti tudi trdo besedo, me dobesedno stresti.

To pot hodiva, da se znava ustaviti drug ob drugem. Preveč sem bila zatopljena v svoje delo in kako “zatreti bolezen”; komaj še kaj časa je ostajalo za naju. Potrebnega je veliko poguma, ki ga črpam iz ljubezni do Boga in posledično do moža, predvsem pa naju izročam v Božje naročje.

Kako bolezen sprejemata otroka?
Stara sta 11 in 13 let in ob bolezni rasteta. Imata zelo močno intuicijo in vesta, kdaj potrebujem počitek, pomoč pri delu. Veliko pomagata in sta samostojna. Znata poprijeti za gospodinjska dela. Skupaj molimo in smo odprti za pogovore, izmenjavo mnenj in nimamo “prepovedanih tem”.

Kaj so vaši osebni cilji za leto 2018?
Če pa sodim po dnevih ob koncu prejšnjega leta in prvih dnevih v novem, potem bo moje leto 2018 predvsem romanje potrpežljivosti in hvaležnosti. Zdi se mi, da me Življenje kliče k večjemu zaupanju in k bolj veselemu pričevanju.

Vir: Aleteia.org

Foto: Aleš Čerin, s seminarja Ko pridejo preizkušnje

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.