Mineva eno leto od objave moje zgodbe, ki se je zgodila ne samo meni ampak naši družini. Padec z lestve pri obiranju jabolk in posledica padca paraplegija.
Preteklo jesen nas je narava spet obilno obdarila z jabolki in obudil se je spomin na nesrečo pred dvemi leti. Strah, da se komu kaj zgodi, je bil močnejši kot kdaj koli prej.
Življenje pa teče naprej in opazil sem, da med ljudmi vzbujam veliko pozornosti, ker sem na invalidskem vozičku. Nekateri tudi, če se ne poznamo in se vidimo prvič, pristopijo in ponudijo pomoč, ko zlagam voziček iz avta in pogovor kar steče. Kako si? Kaj se je zgodilo?
Z dobro voljo je vse lažje
Pri nekaterih, s katerimi smo se poznali že prej, in me prvič vidijo na vozičku, pa je opaziti kar velik šok. Potrebno se je malo pošaliti in pokazati dobro voljo, pa je lažje.
Odgovorim jim, da sem sedaj bolj »na komot« in se samo še vozim okrog. Tudi pošalim se, da kadar pridem na kakšno prireditev in tudi če sem zadnji ne ostanem brez sedeža. Se mi zdi, da s humorjem na svoj račun vsaj na začetku daš občutek, da ni tako težko kot izgleda.
Opazil sem, da na vozičku ljudem hitro vzbudiš sočutje. Mislim pa si, koliko je ljudi, ki imajo zdravstvene težave (rak, depresija …) pa se na zunaj ne vidi in so v težjem položaju.
Delam, kar je v moji moči
Jaz zase pravim, da sem bil poškodovan in ne bolan, saj sem ostal isti kot prej, le posledice poškodbe so ostale. Pa še te se počasi zmanjšujejo, saj se občutki v nogah še vedno vračajo. Sicer zelo počasi, merjeno v mesecih in letih. Da se stanje izboljšuje, je opazno tudi po tem, da mi zmanjkuje časa. Žena mi pravi, da bom kmalu isti kot prej, ko sem imel polne roke dela in premalo prostega časa.
Delam to, kar zmorem. Tudi sedaj, ko to pišem, čakam, da vzhaja kruh. Potem pa bo potrebno pripraviti kosilo. Vozim avto prilagojen invalidom in sem taksist za popoldanske aktivnosti otrok, pa hišni tajnik za urejanje papirjev (banka, pošta, šola, trgovina …).
To mi daje občutek, da nisem v bistvu nič drugačen. Pa tudi to, ali lahko hodiš ali ne, ni najpomembnejše v življenju.
Nekaj dobrega in lepega je tudi v tem, da sem paraplegik
Še vedno sem tu, da sem lahko mož ženi Bernardki, da se pogovarjava, poslušava, skregava, imava čas za naju in za obisk predavanj o odnosih, o vzgoji …
Še vedno sem lahko oče. Otroci pravijo, da včasih težim kot prej. Zdi se mi, da imam več časa za njih, za resne stvari in tudi več prostega časa. Naj se sliši nenavadno, ampak tudi to, da sem paraplegik ima dobre in lepe strani.
Življenje se nam je obrnilo, vendar ne v napačno smer. Mogoče na prvi pogled v težjo smer, ki je prava. Pregovor pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Mogoče kdaj tega ne razumemo, ampak pridemo do spoznanja, da je tudi tako prav in dobro za nas.
