Padel sem z lestve in po trdem pristanku začutil mravljince

,

Preizkušnja za našo družino je prišla septembra lani. V domačem sadovnjaku smo s sinovoma obirali jabolka. Padel sem z lestve na hrbet in po trdem pristanku na tleh začutil mravljince od prsnega koša navzdol.

Paraplegija!

Obležal sem in medtem ko smo čakali reševalce, sem razmišljal, kaj se mi je zgodilo. Vedel sem, da se ne smem premikati. Poskusil sem premakniti eno nogo, pa drugo in ni šlo. Pomislil sem, pa menda ni to to. Zdravnikova diagnoza po prvem pregledu je bila paraplegija!

Sledil je prevoz v Novo mesto, slikanje in pregledi, diagnoza pa še vedno ista, zlom prvega ledvenega vretenca. Premestitev v Ljubljano in operacija pozno ponoči. Ženi sem pred odhodom le še dejal: “Moli zame” in ji poslal poljub. Obljubila je molitev in dejala: “Rada te imam.” Bolečine so bile, kljub vsem zdravilom, neznosne.

Molitve in zahvale

Zvečer so se zbrali vsi domači in gospod župnik ter molili rožni venec. Tudi sorodniki in prijatelji iz zakonske skupine so me izročali  v molitvi.

Naslednji dan sem se zavedel, da bi se lahko končalo tudi slabše, da tudi smrt ni bila daleč. Spomnil sem se na pesem Adija Smolarja, ki pravi: “Važno, da je glava cela, glavno, da srce še dela.”

Ko sem ženi  dejal, naj moli zame, je tudi ona prosila ljudi, ki me poznajo, naj molijo. Čutil sem te molitve, čutil sem, da nisem sam, da je Bog ob meni. Vem, da nobena molitev in nobena sveta maša ne ostane neuslišana. Boglonaj vsem.

Začutil sem, da Bog vodi moje besede

V pogovoru z zdravnikom, ki mi je predstavil drugo operacijo in dejal, da je zahtevna, in da lahko pride do zapletov, sem mu pomirjen odgovoril, da sem veren človek. Če Bog ne bi imel načrta z mano, me že pri padcu ne bi ohranil pri življenju.

Po drugi operaciji sem bil še bolj nebogljen.  Nisem se mogel premikati in v celoti sem bil odvisen od medicinskega osebja. Opazil sem, da ti ljudje ne delajo le zaradi denarja, ampak delajo s srcem. Hvala je bila beseda, ki sem jo velikokrat ponovil. Razmišljal sem, da se tu v bolnišnici zahvaljujem ljudem, ki jih ne poznam. Kolikokrat pa sem se doma zahvalil ženi, otrokom, staršem, … za vse,  kar so storili zame?

Obiski, fizioterapija in “delo” v kapeli

V bolnišnici me je obiskoval pater Tone. Nisva bila dogovorjena za uro obiska. Prišel je kadar je utegnil. Velikokrat me je zalotil pri popoldanskem dremežu. Ko sem odprl oči, sem zagledal njegov nasmeh in začutil dobroto. “Prinesel sem vam božjo injekcijo”, je dejal in me obhajal. Kasneje sem razmišljal, da je Jezus prihajal k meni na obisk osebno, ne samo v hostiji.

Premeščen sem bil na Univerzitetni rehabilitacijski Inštitut RS – Soča. Tam so me lepo in prijazno sprejeli. Obiskoval me je tudi bolniški župnik g. Miro Šlibar. V pogovoru sem izvedel, da je se moj dragi p. Tone ponesrečil in umrl v prometni nesreči. Bog mu povrni za vse božje injekcije, ki mi jih je prinesel in vse vzpodbudne besede.

V Soči so se nadaljevale vsakdanje fizioterapije in še vse ostalo. V meni pa je bila želja, da bi toliko okreval, da bi šel za vikend lahko domov. Zdravnik mi je dejal, da bom lahko šel že pred božičem. In za božič sem bil lahko doma z mojimi domačimi!

V Soči je nadstropje višje kapela, kamor sem zahajal vsak dan in tam – sredi nebeškega miru – molil zase in za ljudi, ki so mi stali ob strani. Pred Jezusom sem našel mir v sebi, se z Njim pogovarjal, godrnjal, jokal, … Ni me samo gledal s slike na steni. Čutil sem, da je ob meni.

Doma

Februarja so me odpustili iz Soče in končno sem bil doma. Predvsem sem si želel biti z ženo in družino. Spremenil se je vrstni red vrednot in z ženo naju je preizkušnja še bolj povezala.

Sedaj imam več časa za otroke. S fanti razpravljam o avtomobilih, traktorjih, strojih. Skupaj gremo na avtomobilistične dirke, gledamo na televiziji Moto GP, … Hčerke potrebujejo objeme in nekoga, da jih posluša.

Lepo mi je, ko se žena stisne k meni

Odnos z ženo se je po nesreči še okrepil. Lahko rečem, da je razumevanje še boljše kot prej. Bolj sva strpna, več časa je za pogovor, ni težko, ko je treba priskočiti na pomoč.

Ker z ženo ne moreva peš na sprehod, greva pa na vožnjo s štirikolesnikom. Lepo mi je, ko se stisne k meni med vožnjo.

Veseliva se majhnih stvari in sva hvaležna za vsak dan, ki ga lahko preživimo skupaj. Majhne pozornosti nama lepšajo dneve. Pa če je to samo kuhano kosilo, ko pride žena domov, pomita posoda, ali ko je potrebno zapeljati kam otroke,…

Bolj se zavedava poročne obljube ‘v bolezni in zdravju, v sreči, nesreči’. V veri najdeva moč za vsakdan, ljubezen povezuje najine vrednote in daje upanje za življenje. Z Jezusom je vsakdanji križ lažji, le pustiti mu moramo, da vstopi v naše življenje. Živeti je pomembno ta trenutek. Nasvet sestrične – tudi preskušane v bolezni – naj ne gledamo predaleč v prihodnost, ker nas to še bolj obremenjuje, ampak  živimo za sedanjost, je bil dragocen.

Mislim in vem, da nas je preizkušnja utrdila in še bolj povezala v družini, zbližala s sosedi, prijatelji, sorodniki. Življenje je lepo in uživam ga kljub temu, da sem na vozičku. Bogu hvala za vse, kar nam podarja.

Jože Cimrmančič – skupaj z ženo Bernardko sta bila udeleženca seminarja Ko pridejo preizkušnje

Foto: Aleš Čerin

1 reply
  1. Aleš Čerin says:

    Jože, hvala za tole pričevanje. Posebno lepo si opisal odnos z ženo. Tule so se mi nabrale solze: “Ker z ženo ne moreva peš na sprehod, greva pa na vožnjo s štirikolesnikom. Lepo mi je, ko se stisne k meni med vožnjo. Veseliva se majhnih stvari in sva hvaležna za vsak dan, ki ga lahko preživimo skupaj. Majhne pozornosti nama lepšajo dneve. Pa če je to samo kuhano kosilo, ko pride žena domov, pomita posoda, ali ko je potrebno zapeljati kam otroke,… Bolj se zavedava poročne obljube ‘v bolezni in zdravju, v sreči, nesreči’. V veri najdeva moč za vsakdan, ljubezen povezuje najine vrednote in daje upanje za življenje.”
    Bogu hvala za take pričevalce!

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja