Pred leti, na sončen pomladni vikend, smo se z družino peljali proti Obali. Na obisk k nonici in nonotu. Bila sem visoko noseča s tretjim otrokom. Starejša dva sta (Bogu hvala!) ob poslušanju pesmic zaspala. Midva sva pot nadaljevala zatopljena vsak v svoje misli, v ozadju pa je ostalo regljanje radia …
To nikoli ni dobra ideja
Kaj ni dobra ideja? Nekontrolirano konzumiranje informacij, nekrtično poslušanje glasbe ali pa podzavestno pomnjenje reklam. Midva sva torej nekontrolirano poslušala glasbo po Spotify-evem izboru. Kmalu po Mačku Muriju se je začelo.
Besedila slovenske popularne glasbe me vedno znova malce “treščijo s sluzasto ribo direktno v obraz”.
Gume so škripale, pasovi so se zategnili
Bližali smo se odseku avtoceste, kjer si sledita dva izvoza, prvi zavije na počivališče, drugi pa proti Lipici. Vozilo pred nami, bilo je sive barve, je s smernikom nakazalo, da zavija na počivališče. Mi pa smo nič hudega sluteč peljali naprej po voznem pasu. V hipu si je sivo vozilo premislilo in skočilo nazaj na vozni pas. Direktno pred nas!
Gume so škripale, avto je nekaj zapiskal, pasovi so se zategnili, v trebuhu me je močno zabolelo … V ozadju pa se je vrtela pesem “Čista je**”!
“… to je čista je** …”
Bo to moja zadnja misel, preden umrem?
Še vedno verjamem, da nas je takrat zaščitil sveti Krištof, da so vsi naši angeli varuhi držali naš avto nazaj in da so zavore prijele, tako kot je treba. Pa to, da za nami – očitno – ni bilo nikogar. Tisti sivi avto je namreč prav počasi pripeljal do izvoza, ki ga je želel uporabiti in zapeljal ven z avtoceste.
Midva sva bila pa samo hvaležna, da smo jo odnesli samo z modrico čez moj trebuh. Detecu ni bilo nič. Nam ni bilo nič. Avto jo je odnesel brez praske.
Nama pa je življenje podarilo dragoceno lekcijo:
Malo pazi, kaj poslušaš, ker nikoli ne veš, katera bo tvoja zadnja pesem.
Kar malo komično se mi zdi, da bi se pojavila pri nebeških vratih in bi mi sveti Peter zapel: »… ko si hkrati čisto blizu, pa tak daleč od vsega …«
Foto: Canva
