Človek ni zgolj duša s telesom in ni telo, ki ima dušo. Pri Družini in Življenju verjamemo, da je človek enota duše in telesa (KKC). Njuna zedinjenost je ena sama človeška narava. Kljub temu uradnemu učenju Cerkve prepoznavamo, da se je v preteklosti pod vplivom dualistične miselnosti (da je telo slabo, duša pa dobra) telesnost zanemarjala in duhovnost poveličevala.
Opažamo, da sta danes v družbi prisotna dva pola, ki »pretiravata« vsak v svojo smer. Če se sekularni del družbe ukvarja zgolj s telesnim zdravjem in izgledom v upanju na »večno mladost« že tostran večnosti, pa se zdi, da krščanski pol zanemarja in zaničuje telesni vidik bivanja.
Pozabljamo, da je »celotni človek hoten od Boga« (KKC 362) in da »zato človeku ni dovoljeno prezirati telesnega življenja; nasprotno, človek mora imeti svoje telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga določil za vstajenje poslednji dan« (CS 14,1).
Telesno zdravje, trden duhovni temelj in urejeni odnosi
Torej si je za telo, ki je »tempelj Svetega Duha« (1 Kor 6,19), treba vzeti čas in zanj primerno poskrbeti z zdravo prehrano, higieno, delom in gibanjem v naravi, s počitkom … Da ne zapademo v nezdravo zaničevanje telesa, kjer bi se zadovoljili s tem, da »odrešenje« prenesemo le na duhovno raven, telesne in zdravstvene težave pa bi zaničevali ali jih reševali zgolj s pomočjo farmacije.
Dandanes marsikoga slišimo reči: »Samo da bo zdravje …« Pri Družini in Življenju menimo, da je telesno zdravje zelo pomembno, da lahko človek deluje v svetu in živi izpolnjeno ter ustvarjalno življenje. Ni pa edini in tudi ne bistven pogoj, kot nam pričujejo številni posamezniki, ki kljub pomanjkanju telesnega zdravja živijo izpolnjeno življenje. Zato menimo, da je še bolj pomembno, da imamo ljudje trden duhovni temelj in urejene odnose. Da imamo odgovore na temeljna bivanjska vprašanja in da vemo, v čem je smisel našega življenja na tem svetu. Brez tega temelja nam telesno zdravje le omejeno koristi.
Trpljenje?
Vemo, da je trpljenje vedno bilo in vedno bo del človeške izkušnje. Verjamemo pa, da lahko različne vrste bolečin – telesne, duševne in duhovne – razumemo kot »Božji megafon« (C. S. Lewis), katerega namen je, da bi nas Bog pripeljal bližje k sebi. Obenem verjamemo, da trpljenje ni nekaj, česar bi si morali želeti in s čimer bi se bilo treba prehitro sprijazniti. Nepotrebnemu trpljenju se je treba poskusiti izogniti in ustvarjalno poiskati izvor težav ter se z njim soočiti. Številne telesne in psihične težave imajo svoj izvor v nepredelanih odnosih.
Pri Družini in Življenju verjamemo, da je končni cilj našega življenja, da se posamezniki, pari in celotne družine v večnosti združimo s svojim Stvarnikom, ki nas je priklical v bivanje.
Življenje v polnosti
Čeprav ima naše zemeljsko življenje v večnosti svoj jasen cilj, pa ga ne želimo nedejavno živeti zgolj v pričakovanju blažene prihodnosti, saj verjamemo, da lahko napolnjeni s Svetim Duhom celostno izpolnjeno in srečno Življenje v luči večnosti živimo že tukaj in zdaj. Zato besedo »Življenje« v nazivu Družina in Življenje vedno izpišemo z veliko začetnico, saj govorimo o Življenju v polnosti, ki ga prinaša Jezus, ko pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Janez 10,10)
Verjamemo in iz izkušenj vemo, da nam želi Jezus že na tem svetu omogočiti Življenje, kjer se odnosni, duhovni, čustveni, telesni in družbeni vidik združijo v skladno celoto, ki gre še veliko globlje od znanega antičnega »zdravega uma v zdravem telesu«, saj se pristna krščanska izkušnja iz dvodimenzionalne perspektive pomakne v trodimenzionalno – v globino, s tem ko prepozna vlogo duha kot »Božje iskre«; kot tistega dela človeka, zaradi katerega je človek »zmožen Boga« (prim. KKC 27).
Verjamemo, da je naša vizija tega, kar je prišel Kristus v nas odrešit, pogosto preveč omejena z našimi, človeškimi predstavami – stvari ne znamo videti s celostne, Božje perspektive. Če se prepustimo procesu Božje vzgoje, nam on vedno bolj osmišlja bivanje, ozdravlja dušo in preko okrepljene volje, včasih pa skozi čudežna ozdravljenja, tudi telo.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v rubriki Naši temelji revije Družina in Življenje.
