Besedne zveze “Bogu hvala” dandanes ne slišimo ravno vsak dan. Kljub temu pa sem včasih presenečena, kako se je obdržala v besedišču številnih ljudi, celo tistih, ki se sami nimajo več za kristjane (ali pa se morda opredelijo kot kristjani, niso pa aktivni).
Bogu hvala. Izraz, ki ima veliko pomenov.
Pomeni izraz vere, da je nad nami Nekdo, ki je večji od nas. Pomeni priznanje, da jaz kot človek nisem vsemogočen. Da se zavedam svoje nepopolnosti. Da se, ko se znajdem v preizkušnji, obrnem na Boga in v rešitvi svojih stisk zmorem videti Njegovo delovanje.
Ko sem se poročila, sem prišla v družino, kjer je besedna zveza “Bogu hvala” doma. In je ne slišiš samo občasno. Kadar smo bili na kosilu pri mami Angelci, je bil njen odgovor na našo zahvalo vedno enak: Bogu hvala.
Če sem na začetku še mislila, da se za temi besedami skriva nezmožnost sprejeti pohvalo (kar je, roko na srce, za nas Slovence kar pogost problem), sem sčasoma spoznala, da ne gre zato.
Moja zasluga ali Božja milost?
Tudi sama čedalje večkrat na izraze pohvale odgovorim z “Bogu hvala”. Ne iz lažne ponižnosti, temveč iz zavedanja, da vse, kar delam, ni zgolj moja zasluga, temveč v veliki meri Božja milost in dar. Da lahko služim v župniji. Da lahko svoje talente živim v službi, v kateri vidim poslanstvo. Res je, da Bog ne more storiti ničesar brez naše privolitve, saj nam je dal svobodno voljo. Toda kolikokrat mi je popolnoma jasno, da “uspehi”, ki jih doživim, niso zgolj sad mojega znanja in prizadevanja.
Današnji svet hlepi po vsemogočnosti in kontroli
Zastavljamo si smele cilje. Ustavili bomo globalno segrevanje in znižali temperaturo ozračja za pol stopinje v desetih letih. Hkrati pa nismo sposobni čisto preprostih stvari. Odpustiti nekomu, ki nas je prizadel. Poklekniti pred Bogom in priznati, da nas je naš pohlep in želja po imeti vedno več, živeti lagodno življenje, biti kot Bog, pripeljala do tega, da je naš planet čedalje bolj onesnažen.
Velike spremembe se ne začnejo s sklepanjem sporazumov, ki jih podpisujejo predsedniki držav in vlad. Začnejo se v srcih vsakogar od nas. Ko spoznam, da nisem jaz center sveta, da se vse ne vrti okrog mene, zmorem v ponižnosti sprejemati take odločitve, ki prispevajo k boljšemu jutri vseh nas.
Zato: Bogu hvala. Za še eno leto. Po svoje težko, a tudi polno blagoslovov. Gospod, daj nam ponižno srce. Ko bomo zmogli priznati, da nismo vsemogočni, smo na dobri poti.
Foto: Canva
