Bog po naših merilih

Bog nam je dal zapovedi, ki naj bi nam bile vodilo in pomoč na naši poti za Njim. Zaradi naše »iznajdljivosti in inovativnosti«, pa si dane nam zapovedi pogostokrat nekoliko priredimo lastnim željam in potrebam. In potem se čudimo, zakaj Bog ne stoji na naši strani.

Navidezno dobra poteza

Ne dolgo nazaj sem ob Samuelovi knjigi (2 Samuel 6,3-11) tudi sam razmišljal in ugotovil, da Božjo ljubezen velikokrat dojemam precej popačeno. Kot pravi omenjeni odlomek, je kralj David dal prepeljati Božjo skrinjo v Jeruzalem. Za ta projekt je David dal izdelati celo popolnoma nov voz. Skrinja, ki sta jo vlekla dva vola, se je na enem delu poti precej nagnila in eden izmed prisotnih (Uzá, po imenu) jo je hotel pridržati. Takrat pa se vname Božja jeza in Uzá na mestu umre.

Tega dejanja Boga takrat res nisem razumel oz. sem se čudil Njegovi reakciji, nepojmljivi jezi. Kje je Bog, ki ga pojmujem kot »Dobrota sama«, »Ljubezen popolna«, »Neusahljivi vir milosti«?

Za navidezno plemenitim in požrtvovalnim dejanjem, pa se skriva Davidova (in pogostokrat tudi moja) nedoslednost. Bog je namreč v drugi Mojzesovi knjigi (2 Mojzes 25) dal posebna navodila, kako in kdo lahko nosi skrinjo zaveze. Ah, to pa je že dlakocepsko … Pa res?

Blagoslov ne bo rešil vsega

Naj konkretiziram s svojim (precej vsakdanjim) primerom. Kadar zakurim v peči ali vkaminu, navadno sledim »preizkušenemu« receptu oz. izkušnjam glede priprave kurišča. Sledi prižig ognja, nad katerim naredim tudi križ in izrečem »Bog dej žegn Božji« (zapuščina moje stare mame). ?

Ker včasih zakurim precej v naglici, in torej ne naredim vsega po »protokolu«, mi je žegen tudi kot izgovor v smislu »bo že Bog poskrbel, da bo (za)gorelo«. Ma ja … ko pridem čez čas pogledat stanje v peči, ugotovim, da je notri »tema, mraz«. Slaba volja, včasih pa tudi jeza privre iz mene misleč, da blagoslov ni nič pomagal. Da ne opisujem občutkov, če moram zakuriti večkrat …

Bog ni naš »hitri servis«

Med prebiranjem omenjenega odlomka Mojzesove knjige pa mi je bilo dano spoznati, da Bog ni »hitri servis« za mojo nedoslednost, površnost, neznanje in tudi lenobo. Moje »veze« z Bogom niso opravičilo za ubiranje bližnjic.

S tem, ko mi ne uspeva, ko moram določene stvari ponavljati, me Bog uči. In uči me, ker me ljubi, ker me ima neizmerno rad. Bog vedno daje blagoslov (npr. ogenj nam ne uniči hiše), ne tolerira oz. ne podpira pa moje lenobe, površnosti.

Moj opisani primer je preprost, enostaven. Marsikatera »Božja učna ura« pa nas stane precej več (pregovor »vsaka šola nekaj stane« še kako drži). Dandanes Boga pogostokrat dojemamo zgolj kot neskončen vir same dobrote in usmiljenja, ne pa tudi kot Učitelja, ki nas želi vzgajati in prečistiti.

Na Božjo ljubezen pogosto gledamo skozi prizmo naših čustev, nepravega sočutja (in posledično na enak način vzgajamo tudi otroke).

Ne želimo, da bi Božja ljubezen karkoli zahtevala od nas; ne želimo, da bi nas vrgla iz naše cone udobja (lenobe). Takšen pogled na Ljubezen pa ni biblični, pač pa pomehkuženi.

Zgled Svete družine

Božični čas je kot nalašč za razmišljanje ob Božji ljubezni, o pravem pogledu na Boga. Čeprav je bila Sveta družina sveta, od Boga izbrana in določena, ji ni bilo prav nič prizaneseno, prav nič »z rožicami postlano«.

Jožef in Marija sta bila primorana iskati porodni prostor (našla sta ga v štali) in bežati pred preganjalci (sredi mirne noči) … Božja ljubezen do nas se torej razodeva preko takšnih in podobnih dogodkov (1 Janez 4,9), ki so s človeškim pogledom težko razumljivi (če sploh).

Nismo mi ustvarili Boga, ampak nas je On ustvaril (Janez 15,16).

foto: arhiv družine Čelik