4 stvari, ki se jih lahko naučimo od hrvaške nogometne reprezentance

Dnevi nogometne evforije so mimo. Priznam, da še nikoli nisem gledal toliko nogometnih tekem v tako kratkem času.

Tokrat je bilo drugače. Lahko rečem, da sem »posvojil Hrvaško reprezentanco«, za njih navijal do konca in se čudil, kako je mogoče, da iz tako majhne države, kot je Hrvaška, prihaja toliko dobrih nogometašev, ki premagujejo svetovne nogometne velesile in nizajo uspeh za uspehom.

1. Ohraniti preprostost pastirčka, tudi če si svetovni šampion

Ko sem tu in tam ujel kakšno zgodbo o članu Hrvaške reprezentance, sem pomislil na podobnost z Argentinci ali Brazilci.

Ni dolgo tega, ko sem gledal film o revnemu in nadarjenemu mladeniču Peleju, ki ga je za nogomet prvi navduševal njegov oče. Bil je majhne rasti, pa ga to ni oviralo.

In potem sem slišal zgodbo o pastirčku Luki Modriču, ki so ga novinarji na neki tiskovni konferenci vprašali, če ga moti, ker mu »manjka nekaj centimetrov« (bedno in ponižujoče) … Skratka veliko podobnosti: revščina, preprostost, odrekanje, vztrajnost, trdo delo …

In na koncu na Trgu Bana Jelačiča plemenita in ljubeča poteza Luke Modriča. Povedali so mu, da je pod odrom fant, ki bi ga rad osebno pozdravil in Luka ga je sam potegnil na oder. In potem je ta fant z Downovim sindromom ves čas ponosno stal ob Luki. Kako je Luka zrastel v mojih očeh! Vredno spoštovanja!

2. Opraviti svoje delo, potem je na vrsti Bog

Verjetno je marsikdo na FB videl sliko, kako člani Hrvaške reprezentance klečijo in molijo na Crnici nad Međugorjem (Crnica je hrib, kjer se je pastirčkom prikazala Marija). Pred svetovnim prvenstvom jih je namreč trener Zlatko Dalič, ki so mu dali vzdevek: »Ponižni velikan«, peljal k Mariji. Zakaj neki?

Ker je vedel, da so oni svoje opravili (trdo so delali, se odpovedovali, trenirali …), zdaj pa je na vrsti Bog.

Za vedno mi bo ostal pred očmi obraz Zlatka Daliča, njegov mir in toplina, ki jo je v vsakem trenutku izžareval ta veliki mož. Nikoli ni vzkipel, ali kričal – še najmanj na svoje igralce. Verjetno se je marsikdo spraševal, od kod njemu ta mir, ta žlahtna in plemenita drža?

Vem, da je to drža tistega, ki se vsak dan »priklopi« na Vir Moči, ali z drugimi besedami: drža tistega, ki moli in se zaveda, da je Bog nad nami, Bog, od katerega zastonj prejemamo mnoge darove – vse, kar smo in kar imamo.

Daru pa si ne moremo zaslužiti, lahko smo zanj le hvaležni. Pri Zlatku in njegovih fantih se je videlo, da znajo biti hvaležni, ali kot je v nekaj besedah Zlatko povedal na odru v Zagrebu:

»Nismo igrali zase, pač pa za naše družine, za vas in za celo našo domovino.«

Ste opazili? Na prvo mesto je dal družino!

3. “Delajte otroke!”

Tudi pri Jošku Jeličiću, bivšem igralcu Hajduka in Dinama, ki je v studiu nacionalne televizije spremljal vsa dogajanja, sem opazil podobno pozitivno in ponižno držo, ko je dejal:

»Še nikoli ni nihče tako zedinil Hrvaške, kot so to storili naši nogometaši … Umirali so na terenu, dali so vse od sebe, zedinili so nas, pa ne le zedinili, pač pa smo mi zaradi njih postali boljši. In to so storili s svojo žrtvijo, trpljenjem in z vsem, kar so zadnji mesec delali za vse nas.«

In v nedeljo popoldne je dodal:

»Poglejte naše fante, kako so lepi! Delajte otroke, da bodo v prihodnje tudi oni ponesli v svet ime naše domovine«.

Spomnil se je podobnega dogodka, ko se je z zlatimi kolajnami v Hrvaško vrnila Janica Kostelić – takrat je bil na Hrvaškem nekaj časa »baby boom«, kar je logična posledica, ko se narodu povrne optimizem in upanje v prihodnost.

4. Vztrajati kljub nasprotovanju

Prav to me vedno znova nagovori. Ko se ozrem naokoli, se zavem, kako se zmedeni svet vedno bolj pogreza v obup, razočaranje in nezadovoljstvo, kako nas vedno bolj hromi strah pred neznano prihodnostjo …

In to me še bolj prepriča, da smo tudi mi, kristjani, ki vemo, od kod črpati Moč za premagovanje vsakodnevnih ovir, tako kot Hrvaška reprezentanca, poklicani k trdemu delu, da vztrajamo do konca, da temu svetu prinašamo transfuzijo novega upanja in mu kažemo pot iz močvirja nezadovoljstva, razočaranja in malodušja.

To pa bomo zmogli le, če se ne bomo zanašali le nase in na svoje moči, pač pa se bomo iz dneva v dan »priklapljali na Moč Duha« (Apostolska dela 1,8). Pa ne pozabimo na timsko delo – bodimo kot nogometaši – in drug drugemu pomagajmo vztrajati kljub nasprotovanju.

Foto: informativa.ba, Facebook

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.