Noč čarovnic je nemočen poskus spoprijemanja ljudi s strahom pred smrtjo

»Se bomo mi tudi našemili za noč čarovnic?« me je zadnjič vprašal naš drugošolec. »Ne, ne bomo se,« sem mu odvrnila, vendar me je žensko-materinska zvedavost gnala, da mu zastavim še vprašanje: »Kdo pa se bo našemil za noč čarovnic?«

»Ne vem,« je rekel, »samo v šoli smo govorili o tem, da se nekateri našemijo v čarovnice, zombije in okostnjake.«

»Pa bi se ti rad tako našemil?« me je zanimalo, čeprav sem odgovor že vedela. Smrt in kar je z njo povezano je zanimiva in zaradi njej lastne skrivnostne narave privlačna tema, vendar je mojim trem fantom in enemu dekletu (potem, ko se nehajo igrati gusarje, med katerimi se vname mesarsko klanje) sama po sebi preveč resna tema.

Noč čarovnic ali predvečer vseh svetih?

Sin mi je potem rekel, da so se o prazniku Haloween učili pri angleščini in da to pomeni noč čarovnic. Nisem mogla iz svoje prevajalske narave in sem mu povedala, da je sicer lepo, da so se pri tujem jeziku učili o tujih navadah, vendar da to ni praznik in v resnici sploh ne pomeni ‘noč čarovnic’ (čeprav mu to ime dandanes ob vsem spremljajočem okultizmu kar pristoji).

‘Haloween’ pomeni večer pred praznikom Vseh svetih in to je praznik vseh ljudi, ki so že v nebesih. Sledi mu praznik vseh vernih rajnih (ki na nebesa še čakajo).

Zato so v starih časih ljudje pred tema praznikoma veliko molili, od hiše do hiše pa so v nekaterih kulturah hodili predvsem ubogi in sirote, ki so v zameno za molitve za njih in njihove rajne dobili kolaček (‘soul cake’).

Ni naključje, da je dan reformacije prav na ta dan

Molitev za rajne je seveda domena katolištva. Protestantizem ne priznava vic in posledično tudi molitev za pokojne, ki bi se še očiščevali, nima pomena.

Zato ni čudno, da se je nekdanja verska praksa v pretežno “protestantskih” okoljih in tam, kjer je bilo to koledovanje izrazito razširjeno, brez krščanske podlage izrodila v moderno noč čarovnic, ki je tako prej poganski obred kot ostanek neke pobožnosti.

Luter je na dan pred praznikom vseh svetih izobesil slavnih 95 tez proti katolištvu, v katerih se je med obtožbami glasilo tudi zloglasno prodajanje odpustkov, ki so okoli tega časa posebej aktualni.

Kaj je s temi odpustki?

»Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena.” (Katekizem Katoliške Cerkve) Lahko jih pridobimo zase ali za pokojne, vendar je treba izpolniti določene pogoje.

Premožnejši ljudje so zato v srednjem veku sprejeli navado, da so plačevali molilce, ki so namesto njih izpolnjevali te pogoje, predpisane za odpustek. To se je razvilo v prodajanje odpustkov za denar, kar je sprožilo ostre reakcije revnih ljudi in pripeljalo do začetka protestantizma.

Cerkev tega nikoli ni podpirala in v letu 1567 je papež Pij V. izrecno prepovedal prodajanje odpustkov za denar oziroma sploh kakršno koli povezavo odpustkov z denarnimi zadevami. Žal par desetletij prepozno.

Vendar pa to ne spremeni dejstva, da vsi kristjani verujemo v Odrešenika, ki je smrt premagal. Najinim otrokom skušava povedati, da so težke in tragične stvari, tudi smrt, del življenja in da niso razlog za strah, ker imamo upanje in vero v Življenje.

Smrt pa danes ljudje jemljejo bodisi lahkotno bodisi z grozo

Noč čarovnic je zato danes le še nemočen (a izredno dobičkonosen) način spoprijemanja neevangeliziranih ljudi s strahom pred smrtjo in tragičnim.

Ker ne vemo, kaj bi z njo, se iz smrti norčujemo in jo želimo odpraviti na lahkoten, šaljiv način. To pogosto pomeni, da se otroci in odrasli našemijo v grozljive stvore, drug drugega strašijo in iz ljudi zvabijo bodisi (po)smeh bodisi preplah.

S katero od teh dveh reakcij bi želeli opremiti otroke, ko se bodo nekoč zares srečali s težavami, izgubami in trpljenjem? Verjamem, da nobene, zato ne lahkotnost ne groza ne moreta dati odgovora na vprašanje o smrti.

Smrti ne premaga norčavost – le Življenje

Če so v srednjem veku ljudje slikali mrtvaške plese – sprevod ljudi vseh starosti in stanov z okostnjaki (dragocen umetniški primerek takšnega plesa smo si z družino ogledali lani v cerkvici v Hrastovljah), so se ob tem zavedali resnosti smrti, ki zadene prav vsakega človeka od bogatina do siromaka, od starca do dojenčka. Prav gotovo to ni tema iz katere bi se norčevali.

Sinu sem zato povedala, da mi ne praznujemo strahu. Praznujemo življenje, ne smrti. Vsi sveti, Božič, Velika noč, rojstni dnevi … vse to so prazniki življenja in zmage nad smrtjo. To pa je razlog za veselje in praznovanje.

Foto: Unsplash, Wikicommons