Zaupati “od začetka”. Kaj to sploh pomeni? Kaj pomeni upati, ko so izčrpani vsi potenciali? Kaj pomeni (za)upati, ko je projekt – po človeško gledano – nemogoč?
Vem, da nas je mnogo, ki zjutraj prebiramo Sveto pismo. In verjetno nisem edini, ki me je pred nekaj dnevi nagovorila zgodba preprostega starca, Abrahama. Z Bogom je imel zares (p)oseben odnos. Ni težko razumeti, da so mu pri tej visoki starosti že zdavnaj »ugasnile funkcije« povezane s sposobnostjo spočetja.
Me imaš za norca?
In ta starec se pogovarja z Bogom, ki mu govori: »Postal boš oče množice narodov« (1 Mojzesova 17,3-9). Kaj bi jaz naredil na njegovem mestu? Bi veroval Božji obljubi, ali bi dvomil?
Meni je čisto jasno, kaj bi naredil. Jezil bi se na Boga, se z Njim prepiral in se pritoževal: »Kako, Gospod? Se šališ? Me imaš za norca? Mar ne vidiš, da sem star?«
Zanimivo, da sva si z Abrahamom v tem podobna. Tudi on se je pritoževal: »Ali se bo stoletniku rodil sin? Ali bo devetdesetletna Sara rodila?« (1 Mojzesova 17,17.)
Že takoj na začetku
Pa vendar vidim v tem odlomku tudi jasno sporočilo zame. So stvari v življenju, ki močno presegajo moje moči in moje potenciale. Stvari, ki jim nisem kos, ki so daleč nad mojimi zmožnostmi, ki so skrite in skrivnostne.
Po tej zgodbi me Bog uči, da Njemu nič ni nemogoče, da zanj ni ovir, da naravni zakoni, ki sicer veljajo za nas, ljudi, zanj ne veljajo in ne predstavljajo nobene ovire. Poskušam razumeti, da me po tej Abrahamovi zgodbi Gospod vabi, naj svoje oči takoj na začetku kakršnega koli projekta usmerim Nanj.
Vabi me, naj se ne trudim preko svojih zmožnosti, naj toliko ne računam na lastne moči, naj ne mislim, da vse zmorem sam, da moram do konca izčrpati vse človeške (svoje) potenciale in moči, in se šele potem, ko zares vidim, da več ne gre, obrniti Nanj.
Pomagaj si sam?!
Žal prevečkrat mi vsi tako delamo. Morda je kriv tisti pregovor, ki ga narobe razumemo: »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal!« Mislimo namreč, da »pomagaj si sam« pomeni: najprej naredi sam, kar lahko, potem, ko pa ne moreš več, se obrni na Boga. Narobe! Ne tako! Tako ne gre!
Z Bogom moramo sodelovati od začetka – pri vsaki stvari, ki jo delamo. Vidimo, kako je bilo z Abrahamom. Abraham je vedel, da nase in na ženo Saro več ne more računati. Vedel je, da mu ostaja samo še Bog. Vedel je, da se mora zanesti samo na Boga, da mora vso stvar (obljuba potomstva) izročiti v Božje roke.
Konec koncev Abraham ni zaradi svojih kapric zapustil mesta Ur na Kaldejskem, niti ni sam sebi obljubil potomstva. Bog mu ga je obljubil, Bog, ki mu je sledil, ga poslušal in mu služil. Abraham se je moral globoko v svojem srcu odločiti, da bo vse svoje skrbi preložil na Boga, da mu bo v celoti zaupal. In tako je tudi storil.
Predstavljam si, da je nekako takole razmišljal:
»Ej, Gospod, bodi kar ti sam odgovoren za uresničitev svoje obljube! To ni in ne more biti moja skrb! Jaz se s tem ne bom obremenjeval. Priznam, po človeško gledano zadeva ni več izvedljiva, vendar ti že veš! Naredi, kakor veš in znaš! Jaz bom vsak dan pozorno spremljal in čakal na tvoja znamenja, ki mi jih pošiljaš.«
Kako odrešilno je, če lahko neko skrb, ki me tako teži, da ne morem dihati, preložim na drugega. Želim si, da bi imel tako vero in tako izkustvo kot Abraham. Želim zavzeti tako držo. Želim vedeti in razumeti, da moj Bog, ki mu sledim in mu služim, natančno ve, kje sem v tem trenutku, kje sem se »zaparkiral«, kaj me obremenjuje in teži. Želim razumeti in verovati, da On natančno pozna moje življenje: mojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Želim vedeti, da On ve, kaj me skrbi, kako trepetam za mojo družino in moj narod.
Zato prosim:
»Moj Gospod, zaupam vate in verujem, da imaš Ti vse v svojih rokah. Zaupam ti, da nas le ti lahko varuješ in spreminjaš, da le Ti lahko v nas in po nas živiš svoje sanje – svoje nadnaravno življenje. Tukaj sem, Oče nebeški, upodobi me po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Amen.«
