Zakaj se poročiti tudi potem, ko že imava otroke?

Čemu se sploh poročiti? Mnenja so različna. Nekateri pravijo, da »je to le kos papirja« ali da »poroka ni stvar, ki bi karkoli spremenila,« »čemu bi si delali stroške ter nepotrebne sitnosti?«, »pomembno je le to, da se imamo radi« …

Nekdo, ki mu formalnosti ne pomenijo nič in na obljube (tudi svoje) ne da veliko, ima seveda v tem primeru prav. Nekdo, ki mu vera ni blizu in ne gleda na (cerkveno) poroko, kot na blagoslov in pomoč od zgoraj, ima spet prav. Poroke, povezane s (pre)velikimi stroški, se marsikdo povsem upravičeno boji. In ja, res je izjemno pomembno, da se imata najprej partnerja med seboj rada in da nato v družini vlada ljubezen. Zakaj se potem vendarle poročiti, sploh kasneje, ko so že otroci?

Iz prakse se lahko rodi najboljši odgovor

Izjemno sem hvaležna, da smem opisati primer sorodnikov (z njunim dovoljenjem seveda in odobritvijo napisanega). Pred časom smo bili povabljeni na praznovanje 40-letnice sorodničinega partnerja, po kakšni uri slavja pa smo izvedeli, da smo tudi na ohceti.

To je bilo res izjemno presenečenje predvsem zato, ker njune poroke že nekaj časa nismo več pričakovali. To praznovanje in hkrati poročno slavje je bilo nekaj posebnega in nepozabnega.

Ganljiv odziv hčerke

Kasneje smo z obema mladoporočencema ob prijetnem večernem klepetu obnavljali dogodke tega večera. Nama z možem sta razkrila še zakulisje te lepe zgodbe, in sicer kako je padla odločitev za poroko le 10 dni pred samim praznovanjem in kako se je bilo treba potem zelo na hitro aktivirati in organizirati.

Ker nista želela nikakršnega pompa, so za ta veliki dogodek že prej vedeli le njuni hčerki (11 in 17), priči in tik pred zdajci starši. Najbolj ganljiv pri tej zgodbi pa je bil prizor, ko je za njuno namero izvedela mlajša hči.

Ati jo je pred tem prosil, da se mu pomaga naučiti besedilo na listu papirja, na katerem je bila zapisana poročna obljuba. Ni ji bilo takoj povsem jasno, za kaj gre.

Ko pa ji je mami pokazala še poročna prstana, je planila v jok in obema v objem. Naslednje pol ure je minilo v objemih in solzah sreče …

Odločitev za poroko je tudi odgovornost do otrok

Sorodnica je še razmišljala, kako je človek lahko površen in kako lahko tako zlahka prezre otroka in njegovo željo ter potrebo po tem, da bi bila starša poročena.

Glede na to, da si je sama že pred časom dala spremeniti priimek in so se vsi pisali enako, da so se imeli radi in bili zelo povezana družina ter niso kako drugače izstopali, si pač ni mogla misliti, da hčeri vendarle še nekaj manjka in da bi ji njuna poroka lahko pomenila tako zelo veliko.

Je še kaj za dodati k tej zgodbi? Mislim da ne. Z možem sva ostala brez besed. No, ne povsem. Rekel mi je: »Žena, to je treba napisati in objaviti.

Članek je bil prvotno objavljen v septembrski reviji Družina in Življenje, številka 3, letnik 2019. Če je še ne prejemata, jo lahko naročita TUKAJ.

Foto: Ana Gerčar