Priznam, za trenutek sem ostala brez besed, potem nekaj zamomljala v odgovor in se sklicevala na zaupanje v Boga, a hitro utihnila, ko sem se soočila še z večjim začudenjem. A vprašanje mi ni dalo miru, posebej še zgornje svetopisemske Pavlove besede ne. Saj, nikoli nisem v njih videla navodila, da bi se morala zakonca pred poroko »preizkusiti«, a trn je začel bosti …
Moj otrok, najina ljubljena hči, je prišla na svet po hudi preizkušnji. Po četrtem mesecu nosečnosti so mi morali odstraniti tvorbo, ki je rastla v meni hkrati z drobnim bitjecem. Sicer nezahtevna operacija je v času nosečnosti pomenila težko preizkušnjo, tako za naju z možem, kot za najino prvorojenko. ‘Kaj bo z otrokom?’ sem spraševala, pa me je medicinsko osebje tolažilo, da bo vse v redu. ‘Pa narkoza?’ sem vrtala dalje. Čeprav je bil odgovor tolažilen, je v meni vseeno vse brbotalo od nelagodja in zaskrbljenosti. Z možem sva iskala možnosti, ki bi preprečile operacijo, a odgovor je bil odkrit: ‘Če tvorbe ne odstranimo, tvegate, da otrok umre ali se rodi pohabljen!« Tako sem se, na pragu dvajsetih, podvrgla posegu. In, hvala dobremu Bogu, sva operacijo uspešno prestali. Obe. A za svojo prvorojenko v to nisem bila prepričana, dokler je po porodu nisem stisnila v svoje naročje. Prav zares, imela je vse prstke, obe ušeski, nosek in drobna usteca. Drugega v tistem hipu nisem potrebovala. Nobenega zagotovila, da je v redu tudi vse tisto, kar ni opazno na prvi pogled. To je in bo moj otrok za vse čase: brez preizkušanja in zagotovila, da je z njo vse v redu. Aleluja!
In zdaj, na pragu njene zrelosti, ko sta se z zaročencem odločila, da združita poti in v svoj zakon povabita Boga, da jima bo pričeval o svoji ljubezni in odpuščanju, naj bi ju jaz, mati, spodbujala, naj drug drugega preizkušata? Je mar Pavel res to mislil, ko je izrekel gornji stavek?
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril,« (1Mz 1,27) beremo v Svetem pismu. Če zaupam Bogu, potem zaupam tudi, da je moj mož/žena ustvarjen/-a po božji podobi. In vsako morebitno preizkušanje drug drugega že vnaprej bi v tem primeru pomenilo le to, da Bogu ne zaupam. A to še ni vse: pomenilo bi tudi to, da drug drugemu zakonca ne zaupata. In zakon, že v začetku postavljen na piedestal nezaupanja, nima dobre prihodnosti. Če sploh kakšno …
Kot sva midva z možem sprejela svojo deklico, tako bo moral svojo ženo sprejeti tudi njen mož. Pa tudi ona njega. Že res, da zdaj, na pragu zakona, ne vesta točno, kaj vse bosta prejemala in dajala, a … mar ni ravno v tem čar neznanega, ki prihaja na začetku vsake nove poti? Zdaj se bosta učila sprejemati drug drugega, kasneje se bosta učila sprejemati svoje otroke in nekoč tudi svoje ostarele starše.
In, če malce obrnem zgornje Pavlovo navodilo: »Kar je dobrega, dragi mladi, obdržite! Predvsem svoje zaupanje v Gospoda, ki vam je obljubil svojo pomoč.« Potem ne bo treba vsega preizkusiti. Tudi skupnega življenja pred poroko ne.
Tanja Mlakar
