Vsak oče bi se moral vprašati, kaj bo zapustil svojim otrokom

Ko govorimo o dediščini, najprej pomislimo na materialno zapuščino: denar, avto, hišo, zemljo … Lepo je, če si imel srečo in si v življenju toliko ustvaril, da lahko kaj takega zapustiš svojim otrokom (seveda ne smeš pozabiti na svojo ženo, če jo imaš!). Hudo je, če zapustiš dolgove in te lahko dediči preklinjajo še po tvoji smrti.

Ampak, vse to je samo nekaj otipljivega, nekaj, kar se da prešteti, izmeriti ali oceniti – in na koncu ni bistvenega pomena! Tisto, kar v resnici šteje, je nekaj povsem drugega.

Svojo pravo dediščino začneš pripravljati, ko postaneš oče

Svojim otrokom podariš nekaj malega genov. Običajno se izkaže, da so geni, ki jih je otrokom prispevala njihova mati, boljše kvalitete. Zakaj je tako, ne vem. Verjetno je nekaj v zvezi z Adamom in Evo in dejstvom, da je bila Eva ustvarjena za Adamom.

Kot, na primer, umetnik naredi najprej skico – šele potem umetnino. Zato se tudi pojavlja očitek, da si »vse najslabše dobil od fotra, najboljše pa od mame«. Kakorkoli že, vpliva genov se ne da zanikati. Včasih gre za fizično podobnost, včasih za značaj.

Ko si na kupček svoje dediščine položil svoje gene, pridejo na vrsto tvoje navade.

Ni pomembno, kaj delaš, otroci te opazujejo in oponašajo

Učijo se od tebe, kot goba pijejo nova spoznanja. S svojim življenjem jim daješ zgled. Lahko si oče, vendar nisi poročen z materjo svojih otrok. Živite sicer skupaj, imate se radi, ampak otroci podzavestno vedo, da niste taki, kot so npr. sosedovi, kjer sta oče in mati poročena.

Brez poroke si oče in mati vedno puščata odprta vrata za pobeg, za vsak slučaj, če bi se njuna zveza izkazala za neposrečeno.

Kakšen dedec pa si, da si ne upaš dati svoje besede, izreči poročne zaobljube in jo potem držati?! Ali si mevža in boš, če bo prehudo, pobegnil? In kaj lahko sklepajo tvoji otroci iz tega?

Kupček s tvojo dediščino se je tako povečal za tvoje navede in zglede.

Prav je, da svojim otrokom posreduješ tudi vero

Pa ne samo tako, da jih pošiljaš k verouku in v cerkev. Če jih v nedeljo streseš pred cerkvijo, sam pa zaviješ v bife, nisi naredil nič.

Samo poslal si jim sporočilo, da je vera nekaj za otroke, ne pa za odrasle. In potem ni čudno, da je sv. birma »zakrament odpada od Cerkve«, če otroci sploh prilezejo do tja.

Če hočeš svojim otrokom posredovati vero, moraš tudi moliti z njimi in z njimi hoditi k maši, govoriti o veri, ohranjati krščanske navade. Otroci morajo videti, da ti vera nekaj pomeni.

Vera je najpomembnejša dediščina, ki jo predaš svojim otrokom. Potruditi se moraš po svojih najboljših močeh, da to storiš.

Seveda pa se lahko kljub tvoji najboljši volji zgodi, da otroci dediščine vere ne sprejmejo

Pobrali so dobre in slabe navade (slabe še rajši kot dobre), denar in vse druge materialne dobrine – za vero pa še slišati nočejo. Žal je v življenju (in tudi v pravu) tako, da zapuščino lahko sprejmeš, ali pa se ji tudi odrečeš.

Temu se reče svobodna volja. In če je tak tvoj primer, te lahko grabi sveta jeza, lahko obupuješ in se sprašuješ, zakaj se je to zgodilo ravno tebi … Dejstvo je, da otrok ne moreš prisiliti v vero. Vera je dar.

Najprej se moraš zavedati, da si naredil vse, kar si mogel, rezultat pa ni odvisen samo od tebe. Lahko samo moliš.

Primer vztrajne molitve je sv. Monika, ki je molila za sina Avguština, ki se je potem res spreobrnil in ga danes poznamo kot filozofa, cerkvenega učitelja, pisatelja (»Izpovedi«) in svetnika.

Če pa se ti zdi to nekam zastarel in zgodovinsko oddaljen primer, ki ne bi zdržal v modernih časih, ti priporočam knjigo »Ni poti nazaj« (2014), ki jo je napisal Donald H. Calloway.

V njej je popisal svojo življenjsko pot: kako je zapadel v alkohol, droge, kriminal in kaj je vsemu temu sledilo. Kako je potem našel vero, Boga in je danes – zajemite sapo – katoliški duhovnik!

Res, sv. Avguštin in Calloway (pa prav gotovo še veliko drugih, manj znanih!) nam tako s svojima življenjskima zgodbama kažeta, da pri Bogu ni brezupnih primerov, da Bog ljubi človeka v vsakem primeru.