Vrženi v vodnjak

Ko danes beremo zgodbo o egiptovskem Jožefu, nam je hudo za mladega 17 letnega fanta, ki mora na tako krut način spoznati, da so ga bratje zavrgli, da so se ga hoteli znebiti, ker ga je imel oče raje kot njih, da so celo razmišljali, da bi ga umorili.  

Jožef je doživel neke vrste preganjanje. Znašel se je v suhem vodnjaku, kamor so ga bratje vrgli in od koder se sam ni mogel rešiti. Kako je mladenič takrat doživljal to zavrženost, lahko le ugibamo. Pomislimo, kako bi se sami počutili, če bi se to nam zgodilo?

Bi jokali, preklinjali, kričali, prosili zapomoč, se smilili sami sebi, bi obupavali in pomislili na najhujše? Bi molili? Vse je mogoče.

Pravzaprav smo trenutno vsi mi »vrženi v vodnjak«, iz katerega ne vidimo izhoda

Ne vemo, ali se bomo iz njega rešili, ali ne. Ne vemo, kaj nas čaka, ko bo tega »vodnjaka« konec.

Jožefa je čakal še hujši vodnjak – bil je prodan v Egipt za sužnja. Izgubil je ne le dostojanstvo sina bogatega moža Jakoba, pač pa je izgubil tudi svoje človeško dostojanstvo, izgubil je vse »človekove pravice«, postal je predmet, s katerim se trguje in bil prodan na trgu sužnjev.

Kaj čaka nas? Kaj bomo morali še izgubiti? Ne vemo.

Bog ima večji načrt za nas

V Jožefovem primeru vemo, da je imel Bog zanj večji načrt – po njem je rešil svoje ljudstvo, zato je Jožef predpodoba Kristusa. Ko spremljamo Jožefa na poti suženjstva, in vidimo, kako so se mu godile krivice, kako so ga preganjali, vidimo še nekaj.

In to »nekaj« je tisto, česar se morava oprijeti tudi jaz in ti, dragi bralec. Takole je zapisal pisec Jožefove zgodbe: »Gospod pa je bil z Jožefom, zato je bil uspešen človek« (1 Mojzesova 39,2).

Danes je čas, da si midva te besede vzameva k srcu. Danes je čas, da se v tišini srca zazreva v najin »vodnjak« – pa ne le v najin vodnjak, pač pa tudi v Gospoda – in rečeva:

»Ti si Gospodar vesolja. Ti, Gospod, si nadčasni Bog, ki ni le Bog včerajšnjega in današnjega dne, pač pa je tudi Bog jutrišnjega dne in Bog naše prihodnosti – si ŽE v jutrišnjem dnevu, naslednjem mesecu in letu … Pred teboj, Gospod, ni nič skrito. Zate nobena tema ni pretemna. Ti, Gospod, vidiš tudi to našo situacijo. Prosim te, bodi z nami, kot si bil z Jožefom. Prosim te, pomagaj nam verovati, da ti, ki ptice pod nebom živiš, ki daješ rast vsemu, kar se trenutno v naravi prebuja, veš, kaj se dogaja z nami, kaj se dogaja z edinim bitjem, ki si ga ustvaril po svoji podobi in ne dovoli, da nas pokonča zlo. Prosim te, Gospod, daj nam svoj mir, predvsem pa nam daj, da bomo v vseh okoliščinah lahko slavili tebe in se ti zahvaljevali, saj si rekel: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Filipljanom 4,6-7).  Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.«

Priložnost za gradnjo odnosov

Po taki osebni molitvi se približamo Bogu in ga »držimo za besedo«.

Bog je Bog in se samemu sebi in dani besedi ne more izneveriti (drugače ne bi bil Bog). Obenem pa nas taka molitev razpoloži in začnemo videti ljudi okoli sebe – naše bližnje. Nastopil je čas za gradnjo odnosov, čas za lepoto poročenosti, čas za osvajanje naših bližnjih.

Kaj to pomeni? Zame to pomeni, da ne bom več toliko pred računalnikom, da sploh ne bom več gledal televizije, da bom bolj na razpolago moji življenjski sopotnici, mojim otrokom in vnukom …

Spremenimo ta »vodnjak«, v katerega nas je vrgel koronavirus, v priložnost za ljubezen in prijaznost do bližnjih. Naj bo danes dan medsebojne naklonjenosti. Izberimo to možnost.