V knjigi 5 minut s Svetim Duhom, kjer so zapisana razmišljanja o Svetem Duhu ali molitve za vsak dan, preberem tole:
“Nikoli ne izgubljamo časa, če se zadržimo v pogovoru s kom, pa naj se zdi pogovor še tako površinski. Vedno nam bo to pomagalo, da se ne bomo zaprli v lastne predstave in zanimanja, ampak bo od nas zahtevalo, da odpremo razum in srce. Pogovor z drugimi je velika pomoč za našo duhovno rast, za ohranjanje duševnega zdravja in da ne uidemo iz resničnosti, ki nas presega.
Tisti, ki živimo v svetu, smo poklicani najti Boga v srečevanju z drugimi. Bog namreč govori in ponuja svojo ljubezen tudi med ljudmi, h katerim nas on sam pošilja. Sveti Duh med pogovorom nenehno daje luč in vzgibe; navzočnost vstalega Kristusa je med bratskim srečanjem enako resnična, kot v trenutkih tišine in miru.”
Realizaciji prebranega naproti
Mož je šel popoldan s prijateljem na kolo, hčerka se je dobila s prijateljico, druga se je učila za izpit, jaz pa sem z zgornjo mislijo v srcu šla peš na bližnji hrib. Na tej poti v zadnjem letu skoraj vedno srečam sprehajalce in pohodnike, kar je dobra stran korone, ki je ljudi spravila v naravo in v gibanje. Tako je bilo tudi na ta dan.
Srečanja, pogovori, nasmeh, pozdravi, …
Najprej srečam nepoznan par iz bližnjega mesta, ki je prišel raziskovat in odkrivat lepote našega kraja. Se zapletemo v prijeten pogovor (na varni razdalji seveda) in si izmenjamo par dobrih idej za okoliške pohodniške ali kolesarske izlete. Pospremim ju še del poti na drugo stran hriba, da jima pokažem, kje naj se vrneta do svojega avtomobila.
Nato srečam mlado sosedo, ki se sprehaja s svojo psičko in si podeliva nekaj prijetnih pasjih dogodivščin. Srečam še kar nekaj mimoidočih. Nekatere le prijazno pozdravim, z nekaterimi rečem kakšno besedo o vremenu. Nazadnje, ko se že bližam domu skozi sosednjo vas, iz hleva ravno pokuka starejši gospod, pa ga ogovorim. Približa se mi in steče prijeten pogovor. Sem se morala iz srca nasmejati njegovim šalam na račun njegove visoke starosti in skorajšnje selitve v Večnost, pa šalam na račun korone. Težko rečem, ali je to najino prijetno kramljanje trajalo dvajset minut, morda celo pol ure. Šele, ko so v hlevu začele krave »glasno protestirati«, se posloviva.
Dragocen čas za srečevanje Boga
Na preostanku poti do doma me je po vseh teh srečanjih kar neslo od veselja. Dolgo je trajal moj pohod s tolikimi postanki, ki pa je bil vse prej kot izguba časa. V vseh teh ljudeh sem ta dan srečala Boga in resnično občutila navzočnost vstalega Kristusa.
Foto: Canva in Slavko Štern
