Stare ženske?!

V Svetem pismu sem naletela na odlomek v Pismu Titu, ki vsebuje navodila starim ženskam: naj se vedejo spodobno, kakor zahteva svetost, in v tem stilu še naprej.

Mislim, Pavel, kako nekorektno od tebe, kako si drzneš! Stare ženske!?

Pa saj sem vendar še polna življenja, hočem doživeti še to in ono, biti pomembna in da me drugi upoštevajo. Skrbim za svojo zunanjost in vitalnost, barvam si lase in poskušam spregledati gube, ki se kljub kremicam pojavljajo zjutraj pred menoj v ogledalu. (Pa še kakšna več bi se pokazala, če bi si nadela očala).

Ti, Pavel, bi me pa kar odpisal ali kaj? Saj še upokojena nisem!

A vendar bo počasi prišel čas, da razmislim (samo razmislim, da se razumemo!) tudi o tem. Ker življenje bo povedalo svoje, ne glede na to, kaj si jaz mislim o tem ali kaj si želim.

Nekoč, pred leti, smo v naši župniji imeli misjion.  En večer je bil posvečen zakoncem, nagovor pa sta imela dva misijonarja. Govor za mlajše zakonce je bil v veroučilnici, govor za starejše pa v cerkvi. Za boljše razumevanje je župnik razložil, da se za mlajše smatrajo tisti, ki imajo otroke še pri verouku, drugi spadajo pa že med starejše. Najini otroci so bili takrat še predšolski, tako da kakšnih dvomov nisva imela. Ampak, saj sem rekla, da je bilo to precej let nazaj =).

Danes imam otroke v glavnem odrasle, prihajajo vnuki. V službi dobivam nove sodelavke, ki imajo starše mlajše od mene. Za branje potrebujem očala, in to jaz, ki sem bila vedno ponosna na svoj oster vid. Včasih me kaj boli. Kljub temu, da sem zdrava in v kar dobri kondiciji, ne zmorem več toliko, kot sem včasih.

Ne, res ne morem več reči, da sem mlada. Nisem. A da bi kar priznala, da sem stara?

No, saj pravzaprav to tudi še nisem, a življenje teče v to smer. Pred seboj imam dve možnosti. Prva je ta, da hočem po vsej sili ostati mlada in si zatiskati oči pred znamenji časa. Živeti v iluziji, da se starajo samo druge ženske, zame pa to ne velja. A kolikor vem, živeti v iluzijah ni pametno. Druga možnost pa je, da se sprijaznim z minljivostjo in poskušam dostojanstveno sprejeti življenje, kot si ga je zamislil Bog. In to zajema tudi staranje.

Če poskusim zdaj pospraviti svojo užaljenost, sprejmem svoje staranje in pogledam, kaj mi  Sveto pismo predlaga za to obdobje mojega življenja. Glej, glej, zanimivo. Nikakor ne piše: stare ženske, ve ste odpisane, z vami ni nič več, od vas se nič več ne pričakuje, kar ste naredile, ste naredile, zdaj pa se umaknite izpod nog in dajte prostor drugim. Nikakor.

Sveto pismo nam pripisuje modrost in dostojanstvo

Za to je res treba imeti nekaj življenjskih izkušenj. Daje nam pomembno poslanstvo: vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može in svoje otroke.

Uau! Torej smo nekakšne posrednice vrednot.  Kakšna čudovita naloga. In tako bom namesto stokanja za mladostjo, ki je minila, pogledala, kako lahko čim bolje izpolnjujem naloge, ki mi jih Bog daje prav za ta čas.

To je tema, o kateri bo treba precej razmisliti. Upam, da mi bo dano še nekaj časa za to, ker nihče zase ne more reči kako dolgo.

Tako na hitro, pa mi takoj padeta na misel dve nalogi:

Prva je ta, da najprej ljubim svojega moža. Poznam gospo, ki stoka, zakaj se njeni otroci nočejo poročiti, hkrati pa s svojim možem že leta ni spregovorila prijazne besede.

Druga naloga pa je ta, da premagujem svojo sebičnost. Da vidim potrebe drugih in sem v pomoč, tam, kjer me potrebujejo (ne, tam, kjer bi jaz rada). Da bodo name ob svojem času gledali kot na modro staro ženo in ne kot na sebično staro žensko. Ker to je pa res vredno obžalovanja.