Pričevalski pari

Matej in Marjeta Bec

Naslov: Edinost v različnosti

Marjeta in Matej Bec sta poročena 14 let in sta starša petih otrok – osnovnošolcev Ane, Dominika in Pavline ter dveh predšolskih fantičev, Benjamina in Danijela. Prihajata s Črnuč. Matej rad dobro je in tudi dobro kuha, Marjeta je rada v naravi in v gibanju. V tem sta si zelo različna. Različna sta si tudi v tem, da je Matej rad doma in mu tradicija veliko pomeni, Marjeta pa gre rada na izlet in ji od tradicije največ pomeni to, da je hiša za praznike pospravljena.

V svojem pričevanju bosta podelila, kako skušata živeti edinost v njuni različnosti in kako se učita govoriti jezik ljubezni drug drugega. Podelila bosta tudi preizkušnjo razpetosti med službo in družino ter pričevanje o moči molitve, ki je Mateju pomagala najti družini prijazno zaposlitev.

Matej in Petra Berčan

Naslov: Našla sva zaklad, ki se mu reče pogovor

Prihajava s Police pri Grosupljem, poročena sva 19 let in podarjeni so nama bili štirje otroci. Matej je zaposlen v proizvodnji medicinske opreme, sama pa sem računovodkinja na Gimnaziji Želimlje.

Matej prihaja iz tradicionalne krščanske družine, jaz pa sem odraščala v enostarševski družini, brez očeta. To se odraža v najinem vsakdanu, še posebej kadar je treba odreagirati hitro. Ko se odzoveva brez razmisleka in tako, kot sva navajena iz najinih matičnih družin, naju to vodi le v neskončni krog prepirov.

Moč za premagovanje slabe volje in padcev črpava iz vsakodnevnega prebiranja Svetega pisma in sodelovanja v zakonski skupini. Veva, da če se imava rada midva, so tudi otroci mirni in zadovoljni. In če dovoliva, da Gospod gradi najin zakon in odnos, bo tudi vse, s čimer se v življenju srečava, obrodilo dober sad!

Miran in Metka Brozovič

Naslov: Ko ti tla pod nogami zamaje rak

Prihajava iz župnije Vinica v Beli krajini in imava pet otrok. Poročena sva 27 let, zadnje čase se ukvarjava s pridelavo domačih sokov in ostalih naravnih izdelkov.

Ko sva po nekaj letih zakona spoznala, da med nama ni več ljubezni, se nama je prvič sesul svet. Postajala sva žalostna, utrujena in zelo razočarana, saj sva izgubila nekaj, kar nama je pomenilo največ in sva menila, da je večno. Spoznanje je bilo težko in porabila sva veliko časa, da sva si sploh priznala, da je nekaj narobe.

Miran: “Pravzaprav je bila žena tista, ki si je upala prva izpostaviti najin položaj. Jaz sem še vedno menil, da sva kar v redu in odveč mi je bilo njeno “kompliciranje”. Nisva vedela, kje naj poiščeva izgubljeno ljubezen, tavala sva v temi, … takrat pa je vmes posegel Bog. Žena je med četrto nosečnostjo zbolela. Rak!”

V borbi z boleznijo sva ponovno našla drug drugega, pa tudi Boga.

Janko in Andreja Brumec

Naslov: Iz odtujenosti v svet medsebojnega sprejemanja

Po poklicu sva gozdar in rejnica, doma iz Spodnje Polskave pri Pragerskem. Poročena sva trideset let in imava eno hčer. Vrata našega doma smo odprli še devetim otrokom, ki zaradi različnih pogojev ne morejo živeti pri svojih starših. Trenutno so z nami štirje.

Po dvanajstih letih zakona sva odkrila, da najin zakon postaja vse bolj prazen, mučen in da drug drugemu vedno bolj postajava tujca. Ko sva postala rejnika in so v najin dom začeli prihajati otroci s težavami, se je ta občutek le še stopnjeval. Nekaj je bilo treba ukreniti. Udeležila sva se vikend seminarja Nepozabni trenutki za naju, se pridružila zakonski skupini in začela odkrivati nov svet. Počasi sva odprla vrata Jezusu, da je lahko vstopil v najini življenji in v najin zakon.

Začela sva se spoznavati v novi luči in razumela, da sva drug drugemu podarjena. Razdalja med nama se je začela krajšati in mladostne sanje o lepem in mirnem zakonu so začele postajati resničnost. Teža je počasi izginjala, nadomestilo jo je pristno veselje in hrepenenje po medsebojni bližini.

Aleš in Marinka Čerin

Naslov: Na obisk k “ta mladim” v copatih

Oba sva farmacevta, doma iz Ljubljane, poročena 39 let, starša štirih otrok in stara starša petih vnučkov. V prostem času rada hodiva v naravo, pa naj bo to v bližnji gozd ali kam višje.

Spoznala sva se pri sedemnajstih, se po petih letih kot študenta in brez ficka v žepu poročila, ter študij končala z dvema otrokoma. Po študiju sva se posvetila službi, zidavi, po nekaj letih sva dobila še dva otroka. Izgledalo je idealno. Mož se je v tem času lotil prav vsega: letenja s padalom, radioamaterstva, varjenja domačega piva, čebelarstva, vseh mogočih športov, hribolazenja, … žena pa je tiho trpela. Mož je moral strmoglaviti s padalom, da se je streznil in sva lahko končno začela delati na odnosu.

Danes pri nas v dveh nadstropjih stanovanjske hiše, ki ima skupni vhod, živita dve družini – “ta mladi” in “ta stari”, skupaj 9 ljudi v starosti od 8 do 58 let. Radi se imamo, spoštujemo se, pa vendar sta to dve ločeni družini, vsaka s svojimi zahtevami, pričakovanji, željami, različnimi slogi bivanja. Lepo in osrečujoče, a polno vsakodnevnih pasti. Kako se trudimo za sožitje, kakšna praktična pravila smo si postavili in kako se sproti dogovarjamo?

Igor in Anka Dečman

Naslov: Nova pot v veri po bolezni prvorojenke

Sva Anka, profesorica angleškega jezika in matematike, ki z oktobrom za nekaj let zapušča trg dela in Igor, inženir strojništva, ki dela v BSH Nazarje. Poročena sva 8 let in imava 5 deklic.

Prihajava s Slomškove Ponikve. Izhajava iz klasičnih 4-članskih “krščanskih” družin s podobnimi izkušnjami iz otroštva. Najina zakonska in nova pot v veri se je začela leta 2009 po rojstvu drugorojenke in veliki preizkušnji – bolezni prvorojenke Lane, ki je zbolela za hudo pljučnico. Prepričana sva, da je bilo njeno življenje izmoljeno s pomočjo karizmatične molitvene skupine.

V letu 2015 nas je doletela nova preizkušnja, ki pa je omogočila, da sva začela na novo pisati tudi našo družinsko zgodbo. Osamosvojila sva se od staršev in začela na novo postavljati temelje najine družine. Pričela sva uživati v skupnem preživljanju časa in igri z otroki. Danes sva hvaležna za vse preizkušnje, po katerih s pomočjo molitve prihajava bliže Bogu, samemu sebi, drug drugemu, najinim otrokom ter ostalim.

Bojan in Sara Doljak

Naslov: Če je uspelo nama, lahko uspe vsakemu paru

Sva farmacevt in odvetnica, doma iz Logatca. Poročena sva 20 let in imava dva otroka. V prostem času sva voditeljski par več zakonskih skupin, Bojan pa pomaga tudi pri organizaciji Svetopisemskega maratona.

Najin odnos je vzklil iz razposajene zaljubljenosti in še vedno zori v zrelo ljubezen. Spoznavava, da nisva skupaj slučajno, ampak da sva si prav midva namenjena in drug drugemu podarjena. A ni bilo vedno tako. V najin odnos se je začela kdo ve od kod plaziti vedno večja odtujenost. Še preden so prišle preizkušnje (nezmožnost takojšnje zanositve, smrt najbližjih, bolezen) sva iskala smerokaz, ki bi naju popeljal varno mimo prepadov življenja. Našla sva skalo, na kateri sva začela zidati najin dom. Odkrila sva varno zavetje, kamor se lahko zatečeva, kadar zunaj (in znotraj) divja nevihta. Šele sedaj veva, da ni dovolj, če se zaneseva le drug na drugega, ampak da se zaupava Tistemu, po čigar volji sva skupaj. Sedaj ni najin cilj le, da (pre)živiva skupaj, ampak, da zaživiva in letiva na krilih Božje ljubezni.

Živeti odnos v zakonski zvezi – za zmeraj, do zadnjega vdiha – je odločitev slehernega novega jutra posebej. Odločitev pa ni dovolj. Nečemu Večjemu od naju morava pustiti, da se dotakne najinih src. Vsak dan znova prepoznavava priložnosti, da skozi zakonski odnos postajava boljša človeka. Trudiva se, da bi čim več takšnih priložnosti tudi izkoristila. Danes sva prepričana, da so pred nama še najini najboljši dnevi. Če je uspelo nama, lahko uspe vsakemu paru.

Primož in Meta Halas

Naslov: V pripravi …

In tudi opis je še v pripravi … 😉

Marko in Vanja Kocuvan

Naslov: Mladi, splača se boriti za moč fanta in lepoto dekleta!

Doma sva iz Dravograda, poročena 8 let, otrok (še) nimava. Vanja je zaposlena kot magistrica farmacije, Marko pa je samostojni podjetnik. V prostem času greva rada na sprehod, pleševa, potujeva in si pogledava kak zanimiv film. Sva člana dveh zakonskih skupin (v eni sva tudi voditeljski par). Pomagava v župniji pri pastoralnem delu. Vanja rada poprime za kitaro in z mladimi skupaj zapojejo pri svetih mašah. V domači Pastoralni zvezi soustvarjava dogajanje za mlade po birmi. Marko je koordinator odbora za oznanjevanje v Župnijskem pastoralnem svetu.

Ko pričujeva mladim ali parom, ki se pripravljajo na poroko, se rada dotikava tem, kot je spornost kontracepcije in kakšne so alternative, zakaj se vzdržnost pred poroko splača, o lepoti deklet in pravi moči fantov, kakšen je Božji načrt za nas, ‘napakice’, ki jih delajo starši in jih opaziva pri delu z mladimi.

V pričevanju spregovoriva, kako nama na najini poti pomaga sodelovanje v molitveni skupini ter redna udeležba na seminarjih za zakonce.

Zavedava se, da brez poglabljanja lastnega odnosa in vere Vanj v tem svetu kot par ne bova dolgo obstala in preživela.

Lojze in Petra Kokalj

Naslov: Drug pred drugim takšna kot sva

Prihajava iz Selške doline, župnija Selca. Poročena sva 21 let in imava pet otrok, starih od 5 do 20 let. Petra je univ. dipl. biologinja, Lojze pa dipl. inž. strojništva. Oba sva zaposlena v šolstvu.

Za dober pogovor so pomembne tri stvari: čas, zaupanje in odprtost. V najinem pričevanju spregovoriva o tem, kako sva midva v zakonu našla čas za pogovor. Kako si izkazujeva ljubezen? Koliko je med nama zaupanja in odprtosti? Ali si upava drug pred drugega stopiti takšna, kot sva, brez mask in skrivanja? Ali si lahko podeliva vse svoje strahove, želje, bolečine, stiske, sanje? V tem pričevanju poudariva pet nivojev komunikacije: fraze, dejstva, mnenja, čustva in odprtost.

V drugem pričevanju spregovoriva o tem, kako uresničujeva tri pomembne namene za moža in ženo, ki jih najdemo v Svetem pismu:
1. Bog je moža in ženo ustvaril po svoji podobi, da bi skupaj odsevala Njegovo podobo.
2. Bog je moža in ženo ustvaril tako, da potrebujeta drug drugega, da se dopolnjujeta in da skupaj uresničujeta nekaj, kar nobeden od njiju ne zmore sam.
3. Mož in žena sta od Boga poslana za to, da kot vzgojitelja otrok zgradita dediščino, ki ostane.

Drug drugega sva prejela iz rok Boga, ki je popolni darovalec in tudi najbolje ve, kaj potrebujemo v svojem življenju in katere so tiste pomanjkljivosti, ki jih lahko zapolni moj sozakonec.

Mateja Kolić

Naslov: Izkušnja Božje ljubezni ob izgubi

Sem Mateja Kolić iz Brežic. 29. julija letos bo minilo tri leta, odkar je 11 dni po najini 20. obletnici poroke v letalski nesreči odšel k nebeškemu Očetu moj mož Štefko. Podarjenih nama je bilo šest otrok in ravno na sredi še en angelček. Stari so od 10 do 22 let; dve dekleti in štirje fantje.

Skupaj sva hodila pot vere in gradila najin odnos, pri čemer so nama bile vse ponudbe in aktivnosti v okviru društva Družina in Življenje neprecenljiva opora.

Z vami želim podeliti svojo izkušnjo izgube, ki je ob vsej bolečini tudi globoka izkušnja »infuzije« Božje ljubezni in pomembna stopnica navzgor na poti moje osebne vere.

Franc in Irma Koren

Naslov: Gospodova dela so vsa dobra

Sva Irma in Franc Koren. Rojena sva v župniji Col in v tej župniji ostajava do današnjega dne. Poročena sva 35 let. Bog naju je obdaril s štirimi otroki. Trije izmed njih so že poročeni in veselje nama prinaša šest vnukov in vnukinj.

V domačo župnijo sva vključena kot bralca beril in udeležujeva se srečanj colske zakonske skupine. Franc je redni delivec obhajila, v vipavski dekaniji pa sodelujeva pri neposredni pripravi na zakon.
Irma je magistra živilske tehnologije in že 36 let zaposlena v gospodarstvu, Franc pa je zdravnik specialist in že 36 let dela v javnem zdravstvu.

Izhajava iz tradicionalnih krščanskih družin. Vera nama je bila položena v zibelko. Najini starši so vero resnično živeli iz svojega prepričanja in zaupanja. Ukvarjali so se s kmetovanjem, ki je botrovalo zavedanju o pomenu povezave z Bogom dan za dnem skozi celo življenje. Kot otroka sva v zgledu staršev ta odnos vedno čutila, pozneje pa je bil to temelj za oblikovanje najine osebne vere. Med študijem v Ljubljani sva spoznala, da naju Bog kliče na skupno pot in tako zoriva in se brusiva v lepoti zakonskega življenja že 35 let.

Ko se v spominih sprehajava skozi najino življenje, vidiva, da sva prebrodila različne svetle trenutke in temne preizkušnje, vedno pa sva se zavedala, da naju Božja navzočnost bogati. Vsa leta skrbno negujeva družinsko in osebno molitev, ki nama je temelj v priprošnjah in zahvalah in nama naklanja bogastvo milosti in stalne priložnosti za hvaležnost našemu Stvarniku.

Po vseh letih najine skupne poti v zakonu kličeva z modrim Sirahom: »Gospodova dela so vsa dobra …« (Sir 39,33)

Leon in Jana Kuzma

Naslov: Rešena iz krempljev teme

Doma sva iz Dokležovja, Leon je glasbenik ter prodajalec glasbil, Jana pa mama. Poročena sva 12 let in imava šest otrok.

Našel naju je, ko sva ga najbolj potrebovala. Eden se je utapljal v pornografiji, drugi pa v samomorilnih mislih. Potrebovala sva moč, ki bi naju rešila iz krempljev teme in našla sva jo – še vsak posebej, kot mladostnika – v srečanju z živim Bogom. Najina skupna pot se je začela prav ob Jezusu na srečanju “Jezusove straže” – mladinske skupine, ki je z molitvijo in slavljenjem mnoge mlade prebudila k bolj doživeti veri.

Živ odnos z Jezusom naju tudi danes oblikuje na skupni poti in nama pomaga premikati skale, ki se še vedno najdejo v najinih srcih in skušajo zrušiti edinost. Imava pet fantov in eno dekle – šest osebnih življenjskih trenerjev, ki so zelo zahtevni učitelji zaupanja in vere, na poti zorenja pa nama pomagajo še drugi “pripomočki”: pogovor, srečanja zakonske skupine, molitev, branje Svetega pisma in redno prejemanje zakramentov. V velik izziv nama je spodbuda papeža Frančiška, da nikdar ne zaključiva dneva, ne da bi se med seboj spravila.

Simon in Mihaela Laci

Naslov: Od bioenergije do Jezusa

Doma sva iz Dobrovnika v Prekmurju. Mihaela je učiteljica na osnovni šoli, Simon pa dela kot policist. Poročena sva 23 let in imava zaenkrat 3 krasne fante. Obiskujeva zakonsko skupino v Dobrovniku in vodiva skupino v Križevcih pri Ljutomeru.

Bila sva običajna, tradicionalna kristjana. Ko sva se zaradi sinove bolezni znašla v hudi stiski, sva rešitev najprej iskala v bioenergiji, reikiju in ostalih okultnih praksah. Razmišljala sva kot mnogi drugi, da “škoditi že ne more”. Pot do Kristusa naju je vodila preko “new-age-evskih” zmot. Nato pa je Jezus prav na čudežen način ozdravil sina in naju tako pripeljal na pravo pot.

o spreobrnitvi sva se soočala s težkim duhovnim bojem, ob tem pa sva spoznavala moč molitve in Božje Besede ter doživela, kako nas Bog na naši poti nikoli ne pusti samih. Nama je na pot poslal zakonsko skupino pod okriljem Družine in Življenja, preko katere se pari medsebojno spodbujamo in krepimo v veri, v medsebojnih odnosih in odnosih do otrok.

Ker pa živimo v isti hiši s starimi starši, se učiva sobivanja treh generacij, kar je zahtevna šola. Kako pomembno je, da se že na začetku potegne razmejitvena črta in se mami zelo spoštljivo pove, da je na prvem mestu žena.

Gregor in Barbara Lotrič

Naslov: Dragocenost dobrega pogovora v zakonu

Doma sva iz Novega mesta. Poročena sva 17 let in imava 4 otroke. Barbara je po poklicu glasbenica, Gregor pa sociolog kulture. Rada potujeva in rada imava morje.

V pričevanju govoriva o odnosu, ki je rodoviten in omogoča najino skupno rast. Na začetku predstaviva nekaj dejstev o komunikaciji: zakaj je potrebna, kaj je dober pogovor, kako naj drug drugega poslušava, česa se je potrebno izogibati, kako vzdrževati dober pogovor. Posvetiva se govorjenju in poslušanju, ki sta sestavna dela komunikacije in pričevanje podpreva z izkušnjami iz najinega zakona.

V drugem delu se dotakneva reševanja sporov, ki so neizogiben del zakonskega življenja in s konkretnimi primeri poveva, kako midva rešujeva nastale zadrege. Pripravljena imava anketna vprašanja, ki jih med pričevanjem zakonca rešujeta samostojno ali v dvoje.

Marko in Katarina Nzobandora

Naslov: Bog je z nami tudi v najtežjih preizkušnjah

Doma sva iz Notranjske. Imava štiri otroke, prvi že uživa v družbi angelov in nas čuva, drugi trije pa naju razveseljujejo tukaj. Po težkih osebnih preizkušnjah sva se posvetila poslanstvu v Zavodu ŽIV!M, kjer verjamemo, da ima vsak človek pravico do življenja od spočetja do naravne smrti. Pomagamo otrokom in njihovim staršem, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo in tistim, ki trpijo zaradi posledic splava ali žalovanjem zaradi izgube otroka.

Najina avantura se je začela pred 16 leti in že od začetka sva najin odnos vzela zares, ter tako postavila temelje najine zveze, na katerih še vedno sloniva. Verjameva, da je eden bistvenih temeljev komunikacija – med nama in z Bogom.
Ta je bila postavljena na posebno preizkušnjo v času, ko sva pričakovala prvega otroka. Na zdravniškem pregledu teden dni pred rokom poroda naju je šokirala novica, da otroku srce ne bije več. V težkem obdobju žalovanja sva v svojem odnosu izkusila veliko praznino. Dobro leto kasneje sva kljub rizični nosečnosti dobila dva zdrava fantka.

Tudi v naslednji nosečnosti so se pojavili zdravstveni zapleti zaradi katerih so v bolnišnici želeli izvesti splav. A ob najini vztrajnosti in z Božjo in Marijino pomočjo se je ob roku rodila zdrava deklica.

Najin odnos je tudi danes za naju temeljnega pomena, zato ga gradiva tudi kot voditelja zakonske skupine.

Tomaž in Milena Petan

Naslov: Plavava proti toku današnjega časa

Tomaž – občinski uslužbenec in Milena – učiteljica. Poročena sva 21 let. Podarjeni so nama štirje odraščajoči otroci – dve dekleti in dva fanta. Živimo v župniji Videm – Krško.

Rada sva poročena, rada imava otroke in radi smo skupaj. Vsakdanje skrbi deliva z Bogom. Zahvaljujeva se mu za radostne trenutke, za ideje in misli, s katerimi se presenečava in s katerimi naju presenečajo najini otroci, zahvaljevati pa se učiva tudi za težke, neprijetne stvari.

Odgovorno starševstvo je za naju klic po zaupanju, zvestobi, vztrajnosti in ljubezni. Štirje otroci nama dajejo obilo priložnosti za rast in vsakodnevno preverjanje: sem prav odreagiral, sem vztrajal na pravem stališču, kaj je bistveno, kje lahko popustim, koliko smiselno dovoljevati sodobne tehnične možnosti v življenjih otrok, kaj preti mojemu otroku, vzgajam prav.

Kot kristjana si na zgornja vprašanja odgovarjava drugače,
kot nanje odgovarja družba. Odgovorno starševstvo od naju
namreč zahteva več prizadevanja.

Kako to delava midva?

Roman in Rebeka Ravš

Naslov: Od oddaljitve od vere do gorečnosti za Jezusa

Najin dom je v okolici Maribora, natančneje v Radizelu. Letos bova praznovala 21. obletnico poroke. Imava dva otroka, srednješolca in osnovnošolko prve triade. Oba sva samostojna podjetnika.

Prihajava iz ʺtradicionalnoʺ krščanskih družin, kar je v najinem ʺprevoduʺ pomenilo, da sva po opravljenih zakramentih dovolj odrasla in zrela, da stopiva v življenje brez pomoči Boga ( no … obiskala sva ga za večje praznike, to pa je bilo tudi vse). Kakšna naivnost …
Mislila sva, da bova za najin zakon in starševstvo dovolj dobra, če bova poskušala biti idealna, po merilih tega sveta … In ravno to je bila največja napaka. Pričelo se je životarjenje. Vsak padec, neuspeh, je povzročil večjo bolečino in hkrati odtujenost v odnosu. Prišla sva do točke, ko sva se resno vprašala: ʺAli je to vse kar lahko dava in dobiva od življenja?ʺ

Ugotovila sva, da potrebujeva spremembo. Pa ne takšno, kot jo ponuja ta svet. Potrebovala sva Boga. Zakaj? Samo on je lahko zacelil najini ranjeni in zlomljeni srci. Samo on naju je in naju še zmeraj vsak dan znova sprejema z vsemi pomanjkljivostmi. In samo on je lahko ponovno oživel najini mrtvi duši.

To sva prinesla tudi v najin zakon, ki ni bil nadvse briljanten. Po vzponih in predvsem padcih sva ugotovila, da vsega ne zmoreva sama, čeprav sva tako mislila. Z postopno vrnitvijo v Njegovo naročje, se je začel na novo graditi tudi najin zakon. Njegove milosti so naju popeljale v nove dimenzije nebeškega življenja, čeprav ne ravno gladko, ampak kljub vsemu je vredno. Končno živiva edinost in iz srca sva hvaležna za dar poročenosti in starševstva.

Vsak dan znova naju Bog vabi, da se odločava Zanj. Kljub temu naju skušnjava kdaj premaga in zavede. Vse, kar morava storiti je, da vse te skušnjave položiva v Njegovo naročje in slediva poti, ki nama jo je Gospod pripravil.
(Foto: Blaž Weindorfer / Sportida)

Borut in Polona Šergon

Naslov: Odkrivanje Božjega načrta za naju in najine otroke

Sva Polona in Borut Šergon. Maja bo minilo 14 let od najine poroke. Imava štiri otroke (dva fanta in dve dekleti), stare od 5 do 12 let. Polona je po izobrazbi slovenistka, Borut pa inženir elektrotehnike, vendar že vrsto let dela kot informatik. Pred šestimi leti sva se iz okolice Kopra preselila na Kozjansko, kjer imava manjšo kmetijo. Sva člana DiŽeve zakonske skupine na Kozjanskem, eno pa vodiva v Kopru.

Izhajava iz različnih primarnih družin – Polona je bila vzgoje v veri deležna že od ranega otroštva, Borut pa se je za vstop v krščansko občestvo odločil sam pri 12 letih in takrat vstopil v katehumenat. Nekaj let po skupnem poznanstvu je padla odločitev za poroko, čeprav je bila Polona takrat še študentka. Po poroki sva si ustvarila gnezdece v eni od primorskih vasic, vendar naju je želja po kmetovanju in drugačnem življenjskem slogu popeljala na Kozjansko, kjer trenutno obnavljava hišo. Najina zgodba je zgodba o zbiranju poguma za odločitev o selitvi, iskanju poslanstva v novem kraju, nekaterih preizkušnjah in izzivih vzgoje v sodobnem času. Posebej hvaležna sva za vse najine štiri otroke, ki so za današnji čas malce »čudni« – nimajo telefonov in raje kot pred računalniki svoj prosti čas preživljajo na domačem dvorišču in konjskih hrbtih. Počasi, a vztrajno se pred nama razkriva Božji načrt za naju in najine otroke, ki ga odkrivava tudi s pomočjo Božje besede.

Jan in Daniela Škrobar

Naslov: Vse se da … (Vlado Kreslin)

Sva starša petih otrok. Kmet in učiteljica. Doma iz Mote pri Ljutomeru. Kmalu po poroki sva kot »zelo krščanski par« opazila, da je med nama veliko napetosti in tihih dni. Spoznala sva, da obstaja Nekdo, ki mu ni vseeno za naju. Povabila sva ga v najino življenje. Mislila sva, da bo od takrat pri nas vse tako kot mora biti. A sva se zmotila.

Rada bi ga prinesla v vsako družino, predvsem v najino. Sedaj veva, da je odločitev za Boga pomembna, še pomembnejši pa je vsakodnevni odnos z njim. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi ‘Gospod, Gospod’, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih (Mt 7,21). Učiva se hvaležnosti v dobrem in hudem, v veselju in žalosti. Dan brez pogovora je za naju izgubljen. Poskušava postati svobodna ne glede na mnenje drugih. Želiva delati kar je prav pred Bogom. Po petindvajsetih letih zakona sva pridobila nekaj pomembnih izkušenj na področju vzgoje otrok, odnosa do tašč in tastov, vodenja zakonske skupine… Mišljenje, bo že kako, se v najinem zakonu ne obnese. Bolj ko treniraš, bolj ti gre (Adi Smolar), velja tudi za naju.

Slavko in Saša Štern

Naslov: Hočeva ostati v odnosu, ne le živeti na istem naslovu

Doma sva s Kokrice pri Kranju. Poročena sva 30 let in imava 4 otroke: doma je še sin srednješolec, tri hčerke pa so že odrasle, dve sta že poročeni. Saša dela kot fizioterapevtka, Slavko pa kot računalničar.

V zakonu živiva dve osebi, ki si v svoji različnosti prihajava naproti, kot moški in ženska, kot človeka z različnim značajem in osebno zgodovino. Imava pa skupen cilj in to je blagor najinega zakona. Ta nama je zelo pomemben in se želiva truditi zanj. Tudi ko med nama kdaj pride do spora in glasnih besed, naju to trajno ne ogroža, ampak veva, da je najin odnos mnogo bolj pomemben, kot pa to, kdo ima prav. Različnih pogledov ne želiva nikoli pometati pod preprogo, ampak jih izraziti in drug drugega ob tem spoštovati.

V času, ko nama otroci odraščajo in odhajajo od doma, še bolj vidiva, kako zelo sva pomembna drug drugemu. Iščeva priložnosti za skupno preživljanje prostega časa, sprehode in izlete, pogovore, pa tudi za skupno molitev. Rada sva skupaj. Vedno želiva biti ljubeča zakonca in ne le sostanovalca. Tako v dobrem, kot tudi takrat, ko pridejo preizkušnje. Hvaležna sva Bogu, da naju je poklical v zakonsko življenje in veseliva se vsakega dneva, ki ga lahko preživiva skupaj.

Luka in Mija Šušteršič

Naslov: Bova gradila ali podirala?

Luka in Mija Šušteršič sta poročena 24 let. Starša Maruši in Ajdi, ki sta študentki, srednješolcu Drejcu in osnovnošolcema Ruju in Izi. Trije pa so v nebesih. Živijo na Gradežu pri Turjaku.

Mija je po četrtem otroku ostala doma, Luka vodi betonarno v Ljubljani. Oba sta ljubitelja potepanj in izletov z avtodomom, dobre hrane in vesele družbe. Luka je v prostem času učitelj kitare in rad prebere kakšno dobro knjigo. Mijo veseli pletenje, gobarjenje in ima veliko raznolike perjadi.

V svojem pričevanju bosta podelila, kako skušata živeti njuno raznolikost, različne poglede in iz kje črpata za potrebe vsakodnevnega življenje.

Jure in Marjetka Tikvič

Naslov: Midva sva vir sprememb!

Sva prekmursko-štajerska naveza, ki si je dom ustvarila v najbolj ravninskem delu Slovenije, v Prekmurju v Črenšovcih. Po poklicu sva učiteljica in inženir gradbeništva, po srcu pa sva skavta, ki ljubiva izzive – izzive v odnosu, v družini, v naravi. V najinem največjem izzivu – zakonu – živiva že 10 let in v dar sva prejela tri otroke, ki skrbijo, da so izzivi še večji in jih je potrebno dan za dnem na novo sprejeti.

Zakonska skupina v domači župniji je prenehala s srečanji ravno v času, ko sva se udeležila prelepega vikend seminarja Nepozabni trenutki za naju v Njivicah. Ob prihodu domov sva si zaželela, da glede tega nekaj storiva.

Naredila sva seznam in za vsak par na njem zmolila desetko rožnega venca. Kot družina smo se odpravili na pot in obiskali vse pare s seznama, jih nagovorili in povabili, naj se pridružijo skupini. Medtem, ko so se otroci igrali, sva začutila utrip družin, ki sva jih srečala. Predstavila sva jim program dela v zakonski skupini Družina in Življenje in jim pojasnila, da srečanja zakonske skupine v prvi vrsti niso namenjene parom v težavah, pač pa so za vsakogar. Presenečena sva bila nad izjemno pozitivnim odzivom. Kot mladim zakoncem, ki
smo pretežno starši majhnih otrok, nam je preostalo le še, da najdemo primeren termin in varstvo.

Ob nastanku naše zakonske skupine sva začutila, kako sva lahko tudi midva orodje v Božjih rokah, če mu le zaupava in dovoliva, da deluje po nama.

Bojan in Sandra Vereš

Naslov: Kako ohraniti zakon živ

Sva Bojan in Sandra, po poklicu učitelja. Prihajava iz majhne vasice v Prekmurju, iz Ižakovcev. Poročena sva 17 let in v zakonu so se nama rodili štirje otroci.

Večkrat se sprašujeva, v čem je najin zakon in najin odnos drugačen od velike večine zvez najinih prijateljev. Vsi delamo in živimo v podobnih okoljih, vzgajamo otroke v enaki družbi in državi, smo imeli približno enako otroštvo. Zakaj je najin zakon bolj živ, trdnejši in izpopolnjujoč? Še zdaleč nisva »tam«; nisva popolna. Spoznavava pa, da je že zato, ker sva stopila na pot učenja, najina pot nekoliko drugačna. Spoznavava, da hodiva po nekoliko drugačni poti in to bi vam v pričevanju rada predstavila.

Na tej poti sva se naučila in se še učiva skozi vero graditi najin odnos kot mož in žena. Učiva se, kako pomembno je, da sva si različna, ker nama ravno to omogoča, da se dopolnjujeva v celoto. V vseh teh letih sva se spoznavala, pogovarjala, se sprejemala in gradila najin odnos, v katerem prebiva Kristus. Bog pa se naju je na posebej milosten način dotaknil pri rojstvu otrok, kjer sva spoznala, da nisva gospodarja življenja in da so otroci res Božji dar, ki ga lahko v trenutku izgubimo.

Čeprav se vsakodnevno spotikava ob napake drug drugega, spoznavava, da je v najini nepopolnosti ključ za rast v služenju drug drugemu.

Jurij in Jelka Žnideršič

Naslov: Stremeti k temu, kar imaš, in ne k temu, česar nimaš

Sva Jelka in Jurij Žnideršič. Letos bova praznovala 10. obletnico najinega zakona. V tem času sva dobila 5 otrok, najprej 4 fantiče in nazadnje deklico. Jelka je po poklicu zdravnica, specializantka medicine dela, prometa in športa, Jurij pa je magister elektrotehnike in je zaposlen v podjetju Ino, kjer izdelujejo kmetijsko mehanizacijo.

Poročila sva se zelo mlada, pri 20 in 22-ih letih. Bila sva še oba študenta, brez zanesljivih financ in brez lastne strehe nad glavo. Imela pa sva eno veliko željo: poročiti se. Tako sva se poročila s finančno pomočjo staršev, živela v študentskem domu in imela tekom študija 3 otroke. Jurij je v tem času delal v Avstriji, kar pomeni, da ga 11 ur dnevno ni bilo doma in je Jelka morala sama poskrbeti za 3 otroke, urnik varstev in zraven še redno delati medicinsko fakulteto.

Z najinim pričevanjem vam želiva povedati to, da se vse da. Seveda ne z lastno močjo. Z Božjo pomočjo, z molitvijo in pozitivnim pogledom na svet, se da premagati marsikatere težave, ki jih prinaša življenje. Za naju je »kozarec vedno pol poln« in ne »pol prazen«. Želiva vas spomniti, kako lahko na življenje gledamo z optimizmom, se težavam in napornim dnem postavimo po robu in kako lahko v vsakem dogodku začutimo Božjo navzočnost.