S težkim srcem sedim za računalnikom in začenjam pisati ta članek. Priznam, še nikoli nisem čutil take teže pri pisanju. Lahko je pisati o problemih, ki se tičejo mene samega, ali pa o lepih medsebojnih odnosih. Tokrat pa ni tako. Imam še živo mamo in očeta, pa brata, taščo … z vsemi pa nekaj neporavnanih zadev, če povem na najmilejši način.
Spoštuj ali ubogaj?
Četrta božja zapoved pravi »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Zelo enostavno in jasno. Pa vendar, kolikokrat jo spreminjamo. Že kot malemu dečku so mi jo prodajali kot »ubogaj očeta in mater«. Pa tudi »delaj tako kot oče in mati«, »imej iste vrednote kot oče in mati«, »poskrbi za očeta in mater«, »posnemaj očeta in mater« … pa še kakšen še bolj žlahten prevod te zapovedi bi verjetno našel v svojem zavednem in podzavestnem spominu.
Bog pa preprosto uporablja besedo spoštuj. Ne glede na to, ali starša delata prav ali narobe, samo spoštuj ju.
Spoštovanje je, vsaj meni se tako zdi, neke vrste zahvala, da sta mi podarila življenje in kar posledično iz tega sledi. In Bog ne želi nič več kot to. V resnici pa to že samo po sebi zahteva veliko dela za vse nas.
Dva sinova, vsak s svojo računico
O tem zadnje čase veliko razmišljam ob priliki o izgubljenem sinu (Luka 15,11–32), pravzaprav bi jo bilo bolje poimenovati kar prilika o dveh izgubljenih sinovih, če že nočemo uporabljati naziva prilika o usmiljenem očetu. Oba sinova sta izgubljena in iščeta rešitev. Prvi je pogumnejši in si upa upreti, gre po svoje, zablodi … Drugi sicer ne pokaže navzven nobene frustracije, ta izbruhne na dan šele, ko se njegov brat vrne.
Ne drzne si očetu upreti, zdolgočaseno čaka, da bo oče umrl in bo potem dobil vse, ne samo delež, ki mu pripada. Dva sinova, vsak s svojo računico, oba pa brez spoštovanja do očeta.
Nobeden od nas realno nima takih staršev
Hvala Bogu, je v tej priliki oče tista oseba, ki spoštuje oba sinova. To se iz njegovih besed in dejanj zelo jasno začuti. Če pomislim, da je ta oče podoba našega nebeškega Očeta, potem mi je kristalno jasno, da nas lahko samo On takega spoštovanja tudi nauči.
Nobeden od nas realno nima takega očeta ali matere. V tem pa je problem in hkrati pot v odrešenje. Težko mi onadva izkažeta spoštovanje ob vseh problemih, ki sem jima jih povzročal skozi otroštvo, predvsem pa skozi puberteto. Zato se zapoved nanaša name: »spoštuj očeta in mater« in ne na njiju »spoštujta svoje otroke«.
Pridruževanje ženi mi pomaga zapuščati starše in ju spoštovati
In kaj v ta namen lahko storim? Sveto pismo mi povsem preprosto predlaga, naj zapustim očeta in mater ter se pridružim svoji ženi (prim. 1 Mojzes 2,24). Ne gre za to, da bi nehal reševati en problem s tem, da si nakopljem drugega. Ob ženi lahko na najlažji in najgloblji način začutim probleme iz svoje primarne družine, jih začnem preraščati, zoreti v odnosih in posledično začnem svoja starša spoštovati. To, kar mi Božja zapoved nalaga. Spoštovanje!
Čeprav je danes v naši kulturi veliko ločitev, kar kaže na dejstvo, da je težko reševati zakonske odnose, pa se mi zdi, da je odnose v primarni družini še veliko težje. Lahko se skregamo in se nikoli več niti ne pogledamo, toda krvne vezi ni mogoče ločiti.
Upanje za vse nas
Nekoč je znanki umrl tast, s katerim ni imela prav bleščečega odnosa. Resnično si je oddahnila, vendar je rekla, da verjame v obstoj vic, kjer bo oče, pa tudi ona sama, zmogel razrešiti to, kar mu na zemlji ni bilo dano. Ali ni to tisto spoštovanje, o katerem govori četrta Božja zapoved? In upanje za nas vse, da se nekoč neobremenjeno srečamo v nebesih.
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.