Je bolj romantično šopek rož ali pospravljena kuhinja?

Knjigo 5 jezikov ljubezni sem poznala in prebrala že pred poroko. Zdela se mi je zanimiva in koristna. Takrat še nisem poznala svojega moža in ob branju knjige sem pomislila: kako enostavno, samo jezik ljubezni moraš prepoznati, potem pa v zakonu vse teče kot po maslu. Tudi nisem vedela, da bova imela z možem različne jezike ljubezni, še manj pa sem slutila, da bom morala možu izkazovati ljubezen na način, ki bo meni popolnoma tuj.

Odkrivanje jezika ljubezni, ki ga govoriva

Nekaj let po poroki smo na zakonski skupini dobili nalogo, da preberemo knjigo in ugotovimo, katere jezike ljubezni govorimo. Z možem sva nalogo vzela zares. Ob večerih sva izmenično – na glas – brala poglavje za poglavjem. Še zdaj imava na tiste večere lepe spomine, saj sva ob posameznih odstavkih, ki so naju nagovarjali, prepoznavala, na kakšen način izražava drug drugemu ljubezen in ugotavljala, da drug o drugem še marsičesa ne veva.

Moj mož je na primer ob branju knjige ugotovil, da se je poročil z netipično žensko, ki je sicer vesela šopka rož ali besed »ljubim te«, vendar ji srce zares zaigra takrat, ko vidi, da je mož po napornem dnevu kljub utrujenosti pospravil kuhinjo, polno umazane posode (moj jezik ljubezni so usluge). Jaz sem po drugi strani ugotovila, da je mož sicer vesel, ko se iz službe vrača v urejen dom, vendar mu veliko več pomeni, ko ga pohvalim za uspehe, ki jih dosega v službi ter ga doma pričakam z objemom in poljubom (njegova jezika ljubezni sta besede potrditve in dotik).

Teorija je eno, praksa pa …

Čeprav nama je zdaj že nekaj let jasno, kateri jezik ljubezni govoriva, pa to še ne pomeni, da zmoreva to vedenje vedno uporabljati tudi v praksi. Meni se še vedno dogaja, da ves dan pospravljam in kuham, da bi razveselila moža, potem pa ga zvečer, ko gre s prijatelji gledat Ligo prvakov, od doma pospremim s kislim in nejevoljnim obrazom, namesto da bi mu zaželela lep večer, ki si ga je po napornem dnevu v službi več kot zaslužil. Se pa trudim, da svoje morebitne nejevolje ne kažem več tako očitno, saj me je nekoč streznila njegova prošnja: »Prosim, ne reci mi, da je v redu, če grem od doma, potem pa me ob vrnitvi pričakaš s takim izrazom na obrazu, da me mine vse veselje po lepem večeru«.

Prav tako moj mož še vedno pričakuje, da mu bom skočila v objem od veselja, ko iz trgovine prinese kak priboljšek, ki si ga bova privoščila zvečer, ko otroci zaspijo (jezik ljubezni: darila), medtem ko se jaz jezim, ker že ves teden prosim, naj odnese star papir iz shrambe (jezik ljubezni: usluge).

Ljubezen ne išče svojega…

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. (Korinčanom 13, 4-7)

Verjetno se nihče od nas na poročni dan ni v polnosti zavedal, kaj pomenijo zgornje besede, ki jih sicer radi izberemo za poročno berilo. Njihov pomen smo začeli spoznavati šele v zakonskem vsakdanu. To, da se morava z možem vsak dan znova truditi, da si izkazujeva ljubezen na način, ki ga bo drugi razumel, je stvar odločitve. V njej ni kaj dosti romantike. In to odločitev zmoreva le, če vanjo povabiva Boga. Ga prosiva, naj vodi najine besede, misli in dejanja, da bo najin »rezervoar« ljubezni vedno poln.