Skupaj na poti žalovanja

Mnogi mislijo, da žalujoči doživljajo največjo bolečino ob pogrebu, toda resnica je precej drugačna. V tem času so običajno ob njih mnogi ljudje. Potem je vedno manj obiskov in klicev. Na dan začenja prihajati ostrina praznine, ki pa pogosto pride bolj do izraza po prvih mesecih, včasih tudi po enem letu. Takrat se šele v vsej polnosti zavedo, da so izgubili del sebe in da tega ne bo mogel nihče in nič nadomestiti ...

p. Ivan Platovnjak

Pred kratkim sem govoril z gospo, s katero občasno sodelujem pri enem izmed svojih poslanstev. Med drugim sem ji omenil, da sem napisal knjigo Preobrazba bolečine – skupaj na poti žalovanja in da žalujoči pogosto doživljajo neznosne bolečine ob izgubi bližnje osebe šele en mesec po pogrebu ali pa tudi kasneje. Tedaj mi je odvrnila: “A to je to! Zdaj šele razumem prijateljico, ki mi je svetovala, naj obiščem sodelavko, ki je izgubila mamo pred dobrim mesecem in pol.” Rekla mi je namreč: ‘Le pojdi do nje. Zdaj te najbolj potrebuje.’ Tudi njej je pred meseci umrla mama.”

Ostrina praznine ne pride takoj

Mnogi mislijo, da žalujoči doživljajo največjo bolečino ob pogrebu, toda resnica je precej drugačna. V tem času so običajno ob njih mnogi ljudje. Potem je vedno manj obiskov in klicev. Na dan začenja prihajati ostrina praznine, ki pa pogosto pride bolj do izraza po prvih mesecih, včasih tudi po enem letu. Takrat se šele v vsej polnosti zavedo, da so izgubili del sebe in da tega ne bo mogel nihče in nič nadomestiti. Svet je postal bolj prazen, brez barve. V njih se naseljuje čustvo osamljenosti, pa tudi strah, krivda, sram, jeza, obup ipd.

Ob njih je vedno manj ljudi, s katerimi bi lahko delili svojo žalost in vse, kar doživljajo, se pogovarjali o umrlem. V njih se pojavi vzgib, da bi se zaprli vase, v brezno bolečine in žalosti. Pomembno je, da temu ne sledijo, temveč da dajo svoji žalosti in vsem drugim čustvom, ki jih prav tako hočejo osamiti, besede. Le tako bodo mogli preobraziti bolečino, vzpostaviti nov odnos do pokojnega in vstopati v nov način življenja.

Dopustiti si, da žalujem na svoj način

Ko se poslovimo od bližnje osebe z vsemi obredi, je prav, da si dopustimo žalovati na svoj način. To je normalno, pomembno in zdravo. Kot je Jezus jokal ob Lazarjevem grobu (Jn 11,33-35), smemo tudi mi, čeprav verujemo v večno življenje. Naše življenje se potem, ko položimo svojo bližnjo osebo v grob in tako v naročje zemlje in hkrati v objem Boga Očeta po Jezusu v Svetem Duhu, nadaljuje po poti žalovanja, ki pa jo hodi vsak na svoj način, kot hodimo svoje vsakdanje življenje.

Med hojo se vedno nekaj spreminja, tako tudi žalovanje ni nekaj stalnega. In nič ni narobe s tem. Treba je sprejeti, kar čutimo. Če ne žalujemo, ne moremo živeti.

Postanimo poslušajoča bližina žalujočim

Pomembno je, da smo si v medsebojno oporo in da drug drugemu pomagamo govoriti, kar doživljamo. Ne padimo v skušnjavo, da ne želimo biti drugemu v breme, da ne želimo drugemu povzročati žalosti ali pa da ne potrebujemo nikogar, saj bomo že sami šli skozi to. Nihče ne more živeti sam. Potrebujemo drug drugega.

Ne smemo pa na silo vdirati v oseben prostor doživljanja drugega. Večkrat je dovolj samo to, da smo drug ob drugem, tudi v tišini, molku. Dopustimo mu, da govori takrat, ko sam želi. Če je ta bližina spoštljiva in sprejema drugega v tem, kar doživlja, je to največ, kar lahko takrat naredimo. Prav to so nudili Jobu prijatelji, ko so prišli k njemu po strašni nesreči, ki se mu je zgodila. Dokler so bili samo brez besed ob njem v njegovi veliki bolečini, so mu bili v pomoč. Ko pa so začeli govoriti, so mu s tem povečali stisko in bolečino. (Job 42,7-9.)

Vsak potrebuje to spoštljivo bližino in varen prostor sprejetosti, v katerem čuti, da mu je dovoljeno biti to, kar je, in doživljati to, kar doživlja. In začenja se ustvarjati nov odnos do osebe, ki ni več fizično navzoča, a je med nami na nov način, način ljubezni in spoštovanja. Ljubezen in spoštovanje pa presegata fizično navzočnost tudi takrat, ko smo drug ob drugem – ali ne?

Ne padimo v skušnjavo, da ne želimo biti drugemu v breme, da ne želimo drugemu povzročati žalosti ali pa da ne potrebujemo nikogar

Kaj je v pomoč žalujočim?

Žalujočemu so v pomoč različne stvari. Nekomu osebni pogovor, tudi s tretjo, neznano osebo. Redko se zgodi, da se kdo lahko pogovarja o svojem žalovanju z najbližjimi, na primer mož z ženo in obratno, če sta zgubila otroka. Nekomu pomaga branje, pospravljanje, delo, drugemu spet kaj drugega. Nihče nam ne more odgovoriti na življenjska vprašanja, ki se odprejo ob smrti bližnje osebe. Vsak jih mora najti sam. Knjige, razni članki, pogovori, predavanja, filmi nas lahko na poti iskanja le spremljajo. Zadovoljiv odgovor se zgodi, je podarjen. Za to sta potrebna čas in varen prostor.


Foto: Canva in zalozba-dravlje.si

Najina različnost – temelj za spor ali dopolnjevanje?

Običajno so razlike med ljudmi temelj za prepir ali za zavidanje. Tako je v našem življenju. Tako je velikokrat v skupnosti Cerkve, v župnijah: eni poudarjajo samo molitev, drugi samo petje, tretji popravila in čiščenje cerkve, četrti verouk … Pri apostolih je bilo drugače. Prvaka apostolov sta se zelo dobro dopolnjevala z darovi, ki sta jih prejela. Peter je temelj edinosti, Pavel je največji oznanjevalec evangelija ...
Katarina in David Ipavec

Septembrska hektika, preobremenjena mama in kaplje v času

Zadnje dni avgusta vsi starši vedo, kako zelo si učitelji zaslužijo svojo plačo. Ne spomnim se več, kje sem pobrala to »modrost«, sem se pa konec počitnic res pogosto spomnila nanjo. Pa ne toliko zaradi svojih otrok, ki so obdobje nujnega varstva in animacije že prerasli, ampak zaradi pogovorov s prijateljicami in znankami: "Komaj čakam, da se spet spravimo v tirnice, otroci so čisto razštelani ..."
Saška Ocvirk

“Konfliktnost med taščo in snaho nakazuje na nezrel odnos tašče”

Odnos med taščo in snaho je pogosto prikazan kot izziv, poln nesoglasij in napetosti. Vendar pa je lahko tudi vir podpore, razumevanja in prijateljstva. Ključ do uspešnega odnosa leži v medsebojnem spoštovanju, odprti komunikaciji in pripravljenosti na kompromise. Pomembno je, da obe strani prepoznata vrednost in prispevek druge v življenju ljubljene osebe – sina in moža ...
Gostujoči avtor

Komentiraj

Revija DIŽ

V reviji bosta našla vsebine, ki vama bodo v pomoč pri rasti v vajinem odnosu, odnosu z bližnjimi ter pri vzgoji otrok.

Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.

Darilni bon

Seminar v obliki darilnega bona je izvrstno darilo za poroko, rojstni dan, obletnico poroke … ali pa za izkazovanje pozornosti in hvaležnosti.
Mnogo parov se tudi odloči podariti seminar zakoncema, ki sta v stiski in bi jima rada pomagala pri gradnji odnosa.