Komu služimo kot možje, očetje, sinovi, bratje, prijatelji in državljani? Za moške je to eno najpomembnejših vprašanj. Ne zadovoljimo se samo s preprostim odgovorom: Bogu, družini, domovini. S poglobljenim razmišljanjem želimo iti dlje, v samo bistvo. Pravzaprav – v Bistvo.
Na novembrski moški pohod smo se odpravili po Dolenjski, po širši okolici Trebnjega (35 km, dobrih 1000 višinskih metrov). Prijavilo se je 11 mož in vsi so prišli. Pričakalo nas je krasno, sicer hladno, a jasno sobotno jutro, ko smo se dobili pri železniški postaji v Trebnjem. Sonce nas je spremljalo praktično cel dan.
Po oktobrskem pohodu nas je voditelj Aleš vzpodbudil, da bi se kdo od nas opogumil in sprejel vodenje katerega od naslednjih pohodov. Ni kazalo, da bi bil prav velik naval za ta izziv. 🙂
Znamenje
Sam sem znamenje prepoznal že prvi dan po vrnitvi z oktobrskega pohoda. Hčerki sem po nedeljskem kosilu rekel, naj mi skuha kavo, pa mi je odgovorila, da bi se kdaj pa kdaj moral vprašati o služenju. Imela je prav; nisem je niti prosil, kar pričakoval sem, da mi to vendar pripada. Ko sem ji rekel, da je to res super izhodišče za moj osebni razmislek, je vprašanje »Komu služim?« postalo tudi tema za pohod, o kateri sem v tednih priprave pogosto razmišljal.
Ko mi je Aleš nekaj dni pred pohodom povedal, da se pohoda ne bo mogel udeležiti, me je kar malo stisnilo pri srcu. »A sedaj bom pa kar sam s tem izzivom? Poleg téme me čaka še vodenje po celotni poti, pa še brez mentorja bom?« Ob moških pohodih sem se sicer bolj opogumil za sprejemanje izzivov, a vseeno je bil nahrbtnik ob tokratnem pohodu težji. A le na začetku …
Oglejte si termine moških pohodov in se prijavite na naslednjega:
Zgled služenja
Odpravili smo se čez Trebanjski vrh proti Dobrniču, kjer nas je prijazno sprejel domači župnik Miloš Košir. V tamkajšnji cerkvi sv. Jurija je naš prijatelj in sopotnik, župnik Boštjan Lenart, daroval sveto mašo. Ob zidanicah na poti smo doživeli dolenjsko gostoljubje in tudi naklonjenost, ko smo povedali, da smo krščanski moški in da se povezujemo, da bi bili boljši možje in očetje. Na poti smo molili rožni venec in se ustavljali ob znamenjih vernosti naših prednikov, kjer smo pozdravili našega Gospoda in njegovo mater Marijo.
Precejšen del poti smo hodili po domačih krajih častitljivega Božjega služabnika, indijanskega škofa Friderika Ireneja Barage, ki nas nagovarja s svojimi velikimi deli in služenjem med popolnimi tujci, »divjaki«. Domovina in Evropa sta bili premajhni za pomnožitev njegovih talentov (prim. Mt 25,14-30), ko je sledil svojemu škofovskemu geslu »Le eno je potrebno«.
Indijanci mu pogosto niso bili hvaležni za njegovo žrtev, a jih je kljub temu v svojem življenju s krščevanjem več kot 25.000 pripeljal v veselje Božjega otroštva. Za krst ali maziljenje enega ubogega Indijanca je bil pripravljen prehoditi velike, tudi 100-kilometrske razdalje v ekstremnih zimskih razmerah s krpljami na nogah. V tem je možem velik zgled in priprošnjik. Upamo, da bo kmalu tudi svetniški zavetnik moških pohodnikov.
Trening za moški ego
Ob katehezah in medsebojnih pogovorih na poti smo delili izkušnje, ki so nas obogatile in nam odprle marsikatero vprašanje. Spoznali smo, da je služenje, brez da bi doživeli zahvalo, priznanje ali hvaležnost (prim. Mt 6,4 in Mt 6,6), velik trening za moški ego. Čeprav nas lahko služenje malo »zaboli«, ob tem prejemamo točno tisto, kar potrebujemo, le budni in čuječi moramo biti, da to spoznamo. Vedno dobimo več kot damo.
Hvaležen
Moj začetni strah ob vodenju pohoda je kmalu izginil. Pot sem izročil v Njegove roke. Čeprav smo precejšen del poti hodili po meni neznanih krajih, smo varno prišli na cilj. Pot je minila hitro, brez zapletov, čeprav smo zadnji del ob svetilkah opravili že v trdni temi.
Hvaležen sem možem, da so z naklonjenostjo sprejeli vodenje in se odprto odzvali na pripravljene kateheze in prispevali svoje pričevanje. Župniku Boštjanu sem hvaležen, da smo lahko skupaj obhajali sveto mašo v cerkvi, kjer je Baraga prejel sveti krst in se je ob vračanju v domovino vedno znova s solzami zahvaljeval za to milost. Aleš nam je začrtal pot, tako da je bilo vodenje precej olajšano – hvala.
Kaj so rekli ostali možje?
Preberite spodaj pod fotografijami!
Foto: Miha Vrbinc (zgoraj), Roman Lukanc (spodaj)
- Iskrena hvala za tvoje služenje možem v minulem pohodu. Hvala za kateheze, hvala za iskanje poti, navzoči smo občutili varnost in Božjo bližino. (Boštjan)
- Sobotni pohod je bil tako kot vsi do sedaj res lepa priložnost za razmislek. Pa obilo časa za kvaliteten pogovor z nekaterimi od vas, za kar sem res hvaležen Bogu in vam. Bil je prekrasen dan, hodili smo po lepi pokrajini naše Slovenije. Hvaležen sem tudi za lepo mašo – hvala, Boštjan. Hvala, Miha, za vodenje in kateheze, ki so vabile k premisleku. Se veselim naslednjega pohoda in se vidimo. (Miha)
- Pohoda sem se udeležil prvič. Za udeležbo sem se odločil, ker sem želel razčistiti svoj odnos do molitve v javnosti. Ko namreč kot zunanji opazovalec kdaj naletim na molitev v javnosti, velikokrat dobim občutek, da gre za manifestacijo za druge in ne molitev. In če to moti mene, ki se imam za kristjana, verjamem, da še bolj koga, ki sta mu molitev in krščanstvo tuja. Jezus namreč pravi: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem ti bo povrnil« (Mt 6,6). Molitev po obrazcih smo molili na samem in bila je molitev. Je pa bil dan dobra priložnost za medosebni pogovor in odpiranje tudi določenih vsebin, ki se jih moški, s katerimi se pretežno prvič srečamo, sicer ne dotikamo. Nekateri ste imeli ure in števce korakov, sam tovrstne opreme ne uporabljam, so mi pa v nedeljo in ponedeljek začeli piskati senzorji v nogah … Tole, že ob predpostavki takega čudovitega vremena, je v praksi podvig za precej omejeno občinstvo. Če je kdaj potrebno, sem pripravljen prevzeti vodenje, samo nisem prepričan, da bi šel sam, če nikogar drugega ne bi bilo. V tem, z mojega stališča trenutno ne vidim nekega hudega smisla, se pa pustim osmisliti … (Jernej)
- Skozi pogovore in mnenja, ki smo si jih podelili, sem spoznal, da se lahko od vsakega kaj naučim. Odkrival sem, da se je veliko podobnih situacij, ki sem jih sam doživel, zgodilo tudi v vaših življenjih, zato so mi bili vsi pogovori izjemno dragoceni. Navdušen sem tudi nad vrednotami, ki jih imate: pomoč drugemu in dobrodelnost ne da bi zato pričakovali kaj zase, skrb za družino, molitev. Predvsem pa sem lahko čutil, da si vsak prizadeva uresničiti to, za kar je sposoben in nadarjen. Tu smo različni in bogati, ko svoje talente združimo, je to nekaj čudovitega. Vsak opravi delo, ki ga zna in ki ga veseli, sadove tega pa potem uživamo vsi. Ni lepšega služenja, kot je uresničiti svoje talente za dobro vseh. Hvala torej vsakemu od vas, nobena izrečena beseda ni bila odveč. Napolnili ste moje srce z izjemno lepimi zgodbami. To mi je vzpodbuda, da tudi sam vztrajam v dobrem, ko mi že zmanjkuje volje in moči. Seveda Bogu hvala za čudovit dan; zdelo se mi je, da je tako hitro vse minilo, kot da je bil dan prekratek za izpolnitev vseh želj, ki so bile v meni. Še bi opazoval naravo, še bi poslušal vaše zgodbe, še bi molil naš skupni rožni venec … Pa vendar, Miha, tudi v tem smislu si zelo dobro izpeljal naš pohod. Prijetna utrujenost in prijateljsko razpoloženje sta nas objela, ko smo se razšli. Naj Bog blagoslavlja vas in vaše družine. (Roman)
