Septembrska hektika, preobremenjena mama in kaplje v času

Zadnje dni avgusta vsi starši vedo, kako zelo si učitelji zaslužijo svojo plačo. Ne spomnim se več, kje sem pobrala to »modrost«, sem se pa konec počitnic res pogosto spomnila nanjo. Pa ne toliko zaradi svojih otrok, ki so obdobje nujnega varstva in animacije že prerasli, ampak zaradi pogovorov s prijateljicami in znankami. »Komaj čakam, da se spet spravimo v tirnice, otroci so čisto razštelani, manjkajo jim resne obveznosti, pa kosilo bodo jedli v šoli, končno bo konec tega žongliranja s premalo dopusta in preveč počitnic …«

Listki na koledarju se obračajo hitreje

Kdaj so mi uradno predočili, da so »datumi na koledarju bliže, kot se zdijo«, se spomnim še danes. Bilo je na moj prvi študentski dan pred Filozofsko v Ljubljani. Z leti opažam, da se mi listki na koledarju obračajo še hitreje. In tako se je zgodilo tudi z letošnjim prvim septembrskim ponedeljkom, ko so otroci polni pričakovanj, pa tudi negotovosti in strahov, opranih torb, ošiljenih svinčnikov in frišno ovitih zvezkov zakorakali skozi domača vrata.

Križek na čelo, vdih, izdih, in gremo v norišnico na cesti, gnečo na vpadnicah, v urnike, kjer se spet vse križa in prekriva, iskanje manjkajočega zvezka, izgubljenih copat, milijon in ene položnice, neskončno popoldansko taksiranje, tuhtanje med vožnjo, kaj lahko v 15 minutah skuham iz tega, kar je že v hladilniku … Pa saj vam je vsem jasno. Kot vam je jasno, kaj je prva beseda tistih prijateljic in znank iz uvoda: “Kaj bi dale za počitnice!”

Ena od stvari, s katero se nima smisla prepirati, je ura

Čas kot pesek polzi med prsti, pa naj se zaradi tega še tako usajamo. Ker je prvi september v letu prelomen vsaj toliko kot silvestrovo, sem tokrat sprejela prvoseptembrsko zaobljubo. Poskušala bom biti bolj v času »tukaj in zdaj«. Za nazaj smo tako ali tako vsi malo nostalgično pristranski, še raje pa čakamo na prihodnost, na tisti jutri, ko bodo otroci malo večji, ko bo v službi ta projekt mimo, ko bomo odplačali kredit, ko bodo počitnice, ko bo vikend, ko bo …, ko bo …,  ko bomo končno začeli živeti.

Moje življenje sicer bolj ali manj teče od knjige do knjige. Pa tudi sicer me vedno najdejo v pravem času. Tale je udarila z naslovom Kuhana in pečena. Eloise Larceht je tako naslovila svoj Dnevnik preobremenjene mame. Odprl se mi je na strani z naslovom Kaplje v času. Pa naj še kdo opleta z naključji. Berem:

Rada imam ukradene trenutke, trenutke presenečenja. Take, ki jih ne morem predvideti vnaprej in ki imajo, na primer, okus po neverjetno sladki sveži figi, ki jo utrgaš, ko se sprehajaš vzdolž s soncem obsijane vijugaste poti.

Ali pa nenačrtovan vikend brez seznama obveznosti in opravkov. Vzamemo, kar je, in izginemo brez sramu. Ali ko grem na kavo s prijateljico, ki stopi iz hiše ravno takrat, ko se sprehajam mimo.

Ali ko se nepomemben pogovor na vogalu ulice že na naslednjem ovinku kot spirala zavrti v globino in spremeni v zaupno podelitev. Ali ko se po opravljenih nakupih z avtom vrnem domov in do konca poslušam radijsko oddajo, ki se je začela nekje na sredini poti.

Ti trenutki z nekom ali z nikomer, ko se čas ustavi, ko zvoki obmolknejo in ko imam občutek, da, pod črto, živim eno navadno, prijetno življenje. Ti redki in dragoceni trenutki, ki jih včasih prikličemo. Ob tem pa se delamo, kot da jih sploh nismo opazili.

In sem se zazrla v svoje »ne tako redke dragocene trenutke«

Prepoznala sem jih v hektičnih šolskih jutrih, v pogovorih z otroki med vožnjo, v majhnih zmagah, ki jih prinaša šolsko in službeno delo, v vsakem skupnem obroku, ko se ne tako samoumevno zberemo za mizo, ko počasi vdihnem in izdihnem, ko nekomu naredim križek na čelo in ga za trenutek pogledam v oči …

Naj tudi vam predvsem taki trenutki obračajo listke na koledarju v novem šolskem letu.

Foto: Canva