Minevajo prvi dnevi novega leta. V tem obdobju običajno kujemo plane za naprej. Pa tudi načrtujemo, na kakšen način bi oz. bomo spremenili dosedanje (slabe) navade, kako bomo bolj poskrbeli zase, za svoje bližnje, za svoje zdravje, za svoje telo… Skratka, čas okrog novega leta je čas zaobljub.
Kar je od Boga, je v najino rast
Z ženo to novoletno obdobje vsakokrat izkoristiva za pregled preteklega leta in poizkušava ubesediti vse, kar nama je kot posamezniku, paru in kot družini ostalo še posebej v spominu.
Tu niso samo lepi dogodki, pa čeprav je teh, hvala Bogu, zelo veliko. Zadnja leta so v središču tudi preizkušnje, ki nama jih Bog (to trdno verujeva) pošilja v najino in našo rast. Ena takšnih je na primer manjkajoči palec sinove desne roke, pa psiho-fizično stanje soproge po četrtem otroku …
Vrednotenje preteklih dogodkov daje nekako bolj jasno sliko, čemu je namen vseh težkih obdobij leta in življenja. Za mnoge od teh sicer še upava, da bova lahko čez leta oz. desetletja videla Božjo previdnost in navzočnost.
Vsak dan mi je dan
Meniva, da z novoletnimi zaobljubami (če so le postavljene realno, v skladu s posameznikovimi zmožnostmi) ni nič narobe. Kot pravi Jessie Richards v svoji knjigi Misli za navdih založbe Družina: »Iskanje novih idej je prvi korak k odkrivanju, kako se lotevati stvari na boljši način.«
Prav pa se je zavedati, da imamo vsak dan v letu možnost začeti znova … Uspeh bo toliko bolj gotov, če bomo nad naše (za)obljube povabili tudi božji blagoslov! Naj On dopolni vsa naša prizadevanja (Psalm 92,5-6).
Moje zaobljube
Jutranji vzpon na bližnji hrib sem na letošnjega novega leta dan tudi sam izkoristil za razmislek, čemu bi se zaobljubil, kaj bi si želel izboljšati, na čem sem premalo delal prejšnje leto. Misli so mi begale od ene do druge (slabe oz. pomanjkljive) lastnosti, od enega do drugega udejstvovanja.
V želji »spreobrniti« samega sebe in postati boljši človek lahko hitro naletim na past – naložiti si pretežko breme, katerega prvi neuspeh človeka potolče in vrže v obup. Zato se mi zdi pomembno, da »z Bogom začnem vsako delo, da bo dober tek imelo«. In tudi med vzponom tistega mrzlega jutra je bilo tako. Bogu hvala.
Čutil sem se nagovorjenega, da stvari, ki jih že počnem, nadaljujem še bolj z zavedanjem (npr. pri slavljenju, molitvi, sv. maši …). Nekatere še bolj z razumevanjem in premislekom (npr. pri odnosu do žene in otrok, pri službenih aktivnostih, sestankih in mojih drugih udejstvovanjih).
Naj torej utečene stvari ne postanejo zgolj rutina, ki jih dnevno »odkljukam« in tako smatram za opravljene. Postanejo naj predvsem predmet srca in ne zgolj razuma.
Rana ura, zlata ura
Na novo sem letos vpeljal le eno stvar – budilko sem nastavil za 5 minut prej, kot običajno. Razlog? Že prej omenjeni pregovor »z Bogom začni vsako delo …« želim realizirati vsako jutro, vsak nov dan.
Naj se še tokrat vrnem k Jessie Richards, ki pravi: »Če je Bog tvoj vodnik in svetovalec, boš zagotovo uspešen v tem kar šteje – v stvareh, ki te bodo preživele in šle v večnost.« In te so tiste, ki jih ne uničujeta ne molj, ne rja (Matej 6,20).
Foto: Unsplash
