“Saj nimava problemov. Kaj se bom hodil tja pogovarjat?”

,

Roman in Rebeka Ravš sta DiŽ-ev pričevalski in regijski voditeljski par. Na tem mestu objavljamo njuno zgodbo v pisni in video obliki. Pogovor z njima je v obeh primerih pripravil Benjamin Siter.

Vajina zgodba, Roman in Rebeka, je izjemna zgodba o uspehu pri delu, v družini in rasti v veri. Lahko povesta, kako se je začelo?

Rebeka: Sva iz delavskih družin, kjer se je vedno poudarjalo, da je treba delati, biti samostojen. Čim prej v službo, nič iskanja, kaj bi ti bolj ustrezalo. Jaz sem šla takoj po šoli v službo. Tam je bila katastrofa. Prišla sem v izključno ženski kolektiv. Kot vodja proizvodnje sem bila vmesni člen med zaposlenimi in poslovodstvom. Začeli so se pritiski, ki so vedno bolj vplivali tudi na moje zdravje. Nisem znala tega dati ven, vse sem vlekla nase, saj sem bila naučena, da je pač treba v življenju potrpeti. Tako prideš do 25. leta in se vprašaš: »Je to res vse, kar mi lahko življenje da in kar lahko jaz dam življenju?«

Takrat sta bila že skupaj, kdaj sta se poročila?

Rebeka: Ja, jaz sem bila ob poroki stara 23, Roman pa 25.

Kako pa je bilo takrat z vero?

Rebeka: To je bilo obdobje, ko sem se oddaljila od vere. Po birmi človek nekaj tipa, išče v tem svetu in sčasoma vidi, da ni to to. Ampak takrat nam vera ni bila predstavljena tako odprto, kot je to danes, ko se več pogovarjamo. Včasih je bilo to dosti bolj starozavezno. Pravila je treba upoštevati, kljukice je treba narediti in ni bilo živega odnosa z Jezusom.

Kako so težave v službi vplivale na vajin odnos takrat?

Roman: Takrat še ne toliko, ker sva bila še tako mlada.

Rebeka: Dobro je bilo, da sva imela drug drugega in sva se o tem lahko pogovarjala. Doma o tem nismo mogli govoriti, ker so rekli, da je življenje pač takšno; da ne smeš biti žalosten.

Torej je bila ta situacija priložnost za skupno rast?

Rebeka: Kasneje je prišlo do razhajanja. Rodil se je prvi otrok in kot mamica si misliš, da moraš biti doma »perfektna«, pa v službi »perfektna«. Na Boga se takrat nisem še nič zanašala, ampak samo na svojo moč. Potem pa sem si enkrat priznala, da ne vem več, kaj bi. In ravno v tistem trenutku me je sestra povabila k maši. In sem šla. Po dolgem, dolgem času. Saj smo hodili za velike praznike, nisem bila pa še niti pravi nedeljnik. Pri tisti maši pa se mi je zdelo, da mi bo celoten prsni koš raztrgalo. Tak Božji dotik, pritisk sem takrat začutila. Solze so mi tekle. In sem si rekla: Kje sem hodila toliko časa? In od takrat naprej sem si obljubila, da Boga več ne izpustim. Rekla sem: »Bog, od zdaj ne grem več nikamor; zdaj sem prišla nazaj k tebi in odslej bova skozi življenje hodila skupaj.«

Se je ta odločitev kaj poznala v konkretnem življenju?

Rebeka: Skupaj s to izkušnjo sem videla, da moram tudi v službi nekaj ukreniti, da tako ne gre več naprej. Začela sem moliti: »Prosim te, Bog, nekaj ukreni, ker jaz ne morem več tako živeti.« Situacija je pravzaprav bolj vplivala na moje starševstvo kot na najin odnos. Ni se mi zdelo, da sem dobra mama. Pritisk iz službe sem prinesla domov in ga znesla na svoja otroka.

Roman, je bila tudi pri tebi podobna situacija?

Roman: Enako. Delal sem v lesarskem podjetju, preko katerega sem v srednji šoli dva meseca prejemal štipendijo in po vojski so me kar pozvali v podjetje, češ da sem dolžen priti k njim delat. Bile so najrazličnejše težave z nadrejenimi. Kot mlad, neizkušen mojster sem se po eni strani skušal boriti za delavce, po drugi pa je bilo težko biti nadrejen s tako malo izkušnjami. Obe najini plači sta bili skromni, s krediti sva začela obnavljati hišo. In ko imaš enkrat kredit, si ne upaš iskati druge službe.

Nato sta se v neki točki oba znašla brez služb?

Rebeka: To se je dogajalo do leta 2013 in v času druge nosečnosti, na srečo sem potem šla na porodniško. To je bilo zame leto poglobljene molitve. Rekla sem: »Bog, če ne boš nečesa ukrenil, ne vem, kako bom še zdržala.« Po porodniški sem sicer šla za krajši čas nazaj na delo, kjer pa se je vzdušje le še poslabšalo. Ko se je agonija končno zaključila, sem bila vesela, da je konec. Roman se je samozaposlil. Ko smo prešteli vse položnice, kredite, nam je ostala zares malenkost, s katero smo morali zvoziti mesec. To leto in pol je bilo obdobje prečiščevanja. Bog je dal samo toliko, kolikor smo rabili za tisti mesec. Bilo je »naštimano« na evre. Ugotovila pa sva, da nam je bilo v tem obdobju lepše kot prej. Vsak dan znova sva prosila Boga, naj Romanu »zrihta« posel za danes in jutri za jutri. Ne vprašaj me, kako je uspelo.

Roman: Najpomembneje je, da se ne ustrašiš. Tudi če ostaneš brez službe. Če zaupaš, če verjameš, ti to obdobje krize lahko veliko da. Mi smo se v teh dveh letih tako povezali kot nikoli. Tudi otroka sta začutila, da ni financ. In znata še zdaj biti pozorna na to. Iz takšne krize prideš ven drugačen. Prej smo večkrat šli v nakupovalne centre na sprehode, na kavico in mimogrede kupili še kakšno malenkost. V času krize pa smo se navadili hoditi na sprehod v gozd, na kolo, v naravo … Tako se veliko več pogovarjamo in se bolj povežemo.

Rebeka: Ko sva dobila v tistem času vrnjen denar od dohodnine, pa sva si zadala, da bomo šli na DiŽ-ev duhovni teden za družine v Veržej. To je naš vložek v odnose, ki ga dobimo vsaj 10-krat povrnjenega.

Rebeka, rekla si, da si se osebno z Bogom srečala pri maši. Kako se je razvijal tvoj odnos z Bogom in kako je Roman gledal na to?

Rebeka: Najprej je bil to moj osebni odnos z Bogom, Romanov pa še ne. Ko sem prišla domov od maše, sem doživela tisti čudni pogled – a ti si bila pa spet pri maši? Rekel ni pa nič. Bil je izjemno uvideven, samo malo čudno me je gledal. Nato pa je nastopila druga faza, ko sem bila pa tako navdušena, da sem ga vabila: »Daj, pridi z menoj,« in ga s tem še bolj odbijala.

Roman: Moški ego je »ven tolkel«.

Rebeka: Pa sem vendarle dokaj hitro spoznala, da to ni prava pot. Nekega dne sem se mu opravičila in mu obljubila, da ga ne bom več silila. Povedala pa sem, da jaz bom hodila k maši in si ne bom dovolila, da mi kdo to vzame, njega pa nikoli več ne bom silila. Da ga razumem in podpiram, če je to njegova odločitev. Pri tem sva ostala. Ko sem prihajala od maše, se ni več jezno držal, vseeno pa ga je vedno bolj zanimalo, zakaj sem jaz tako spremenjena.

Se je ta sprememba poznala na njej?

Roman: Ja, se je poznalo. Bila je bolj sproščena. Jaz pa sem bil v sebi še vedno po moško bolj borbeno naravnan. Celo župnik naju je že začel vabiti v zakonsko, ampak takrat to še ni šlo “skozi”.

Rebeka: Jaz ga nisem silila v nič, vedel pa je, da je to moja želja. Rekla sem mu pa: »Če boš kdaj želel iti v zakonsko skupino, bo to tvoja želja – ne zato, da bi meni ugodil, pač pa boš šel zaradi sebe.« Potem sva to temo pustila. Res pa je, da sem dolgo molila zanj, ne da bi on to vedel.

Roman, ti si sicer bil tradicionalno krščansko vzgojen kot otrok?

Roman: Pri nas smo hodili k maši za praznike, oma pa vsako nedeljo. Hodil sem k verouku. V drugem razredu pa se mi je nekaj zgodilo. Bom povedal tako, kot sem sam takrat doživljal. Oče je vozil tovornjak in mi je iz Nemčije prinesel eno frajersko uro Casio. Digitalno, ki je imela celo budilko, ki je zaigrala melodijo Oh, Suzana. Uro sem vzel tudi k verouku in si za opomnik nastavil budilko. In tam mi zadeva začne igrati. Hitro sem stisnil gumb, nisem pa vedel, da je nisem ugasnil – tega nisem niti znal – pač pa sem jo dal na “dremež”. In zadeva je vsakih 5 minut začela igrati. Potem je župnik znorel in me z velikim okrasnim svinčnikom udaril po glavi. To je bilo zame konec verouka, doma so me podprli in tako nekaj časa nisem več hodil. Birmo sem opravil v sosednji župniji, ampak to je bila bolj želja ome in me po birmi ni bilo več blizu. Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bil kar sam kriv, da sem jih dobil. Zdaj se s tistim župnikom iz otroških dni zelo lepo razumeva.

Kako pa si se potem končno omehčal?

Roman: Po dolgoletnem premoru se je skupaj z Rebekino začela moja zgodba z vero plesti na novo. Rekli so, da je v župnijo prišel župnik, ki je bil prej dolga leta v Afriki. Nekega dne pa smo pri sorodnikih zidali hišo in pride mimo nas možakar z enim starim kolesom, v preširoki majici in hlačah, nas pozdravi “Bog daj srečo” in vpraša, če imamo kako lopato viška – če rabimo pomoč. Ko se odpelje naprej, pa nam sosed pove, da je to naš novi župnik. Stvar mi nikakor ni šla v račun – župnik na kolesu? Župnik mora vendar biti v črni srajci in lepo “speglan”. No in tako so se po vasi začele govorice, da so župnika iskali v župnišču, našli so ga pa s krampom in lopato v rokah. Rekel sem si, da takega župnika bi bilo pa že vredno spoznati. In me je na tak način “dobil”. Še zdaj sem mu hvaležen. Potem sem tu in tam začel hoditi k maši, nato pa je prišlo še vabilo v zakonsko skupino.

Pojasnita nam, kako sta zakonsko skupino videla “od zunaj”. 

Roman: Ko gledam nazaj, vidim, da sem razmišljal kot mnogi moški še sedaj. »Saj nimava problemov. Kaj se bom jaz hodil tja menit?« In še: »Že v nedeljo grem k maši in ne rabim zdaj še med tednom hodit na zakonsko, da bi molil še eno uro.«

Kako pa sta slišala za DiŽ?

Rebeka: Za DiŽ sva izvedela spet od sestre. Ona je nekoč brskala po internetu in izvedela za Danija in Vilmo. Z možem sta šla na temeljni seminar na Debeli rtič in prišla “ful zakurjena” nazaj. Takrat sem mu rekla: »Ne silim te nikamor. Ampak sem bi pa res rada šla.« In sem ga prosila – tokrat pa res zaradi mene. Ne zaradi sebe. In takrat je rekel: »Naj ti bo. Zaradi tebe.« Sem sprejela. Saj če bo šel, bo tako ali tako prišel “zakurjen” nazaj, sem si mislila. In sem naju hitro prijavila.

Kakšno pa je bilo vzdušje v zakonski skupini? Vama je takoj “kliknila” ali je bilo treba delati?

Rebeka: Delati je bilo treba. Šlo je za župnijsko zakonsko skupino, kjer nismo imeli tako jasno definiranih pravil. En par je izstopal in drugi nismo prišli do besede. Sama sem imela slabo samopodobo in sem bila pač tiho. Mislila sem si, da nimam nič pametnega za povedati. In tako je bilo več kot eno leto.

Vztrajala pa sta?

Rebeka: Ja, sva. Sicer sem se spet prepirala z Bogom, če je to res to. Nato pa je več parov začutilo stisko, da ne delamo tako, kot bi bilo potrebno, da je preveč replik. In smo prosili župnika, naj določi pravila, da bo zakonska lahko delovala. Na enem srečanju smo si to povedali. Takrat sem tudi jaz spregovorila. Tisti par se je takrat odločil, da odide svojo pot. Bilo nam je žal, ampak skupina je potem res nekako lažje zadihala. Potem smo začeli ponovno graditi z DiŽ-evimi pravili. Škoda, da nismo že na začetku poznali teh pravil. Tako smo začeli postavljati pravo zakonsko skupino.

Po nekaj letih vaju je doletelo vabilo za vodenje nove zakonske skupine. A čutita kakšno razliko med tem, ko sta bila nekaj let v skupini samo kot udeleženca, in vodenjem skupine ter zdaj, ko sta tudi Regijski voditeljski par?

Rebeka: Že ko sva postala voditeljski par, sva čutila preskok v najinem odnosu, saj se bolj zavzeto pripravljava na srečanje zakonske skupine, delava naloge, greva na zmenek. Preko tem greva še globlje v poglavja svojega življenja, ki jih dotlej nisva natančno obdelala. Tu sva se še bolj poglobila v najin odnos. Zdi se mi, da midva kot voditeljski par več dobiva od najinih zakoncev kot oni od naju.

Roman: Kot udeleženec ne poslušaš tako pozorno. Tu pa zares vstopiš v zgodbo drugih parov; čutiš drugačno odgovornost, da jih slišiš.

Rebeka: Meni se zdi pomembno, da jih zares slišimo, da lahko naslednjič, ko se vidimo, poveva, kaj sva si zapomnila. In je res vredno, da jih lahko pohvališ in pokažeš, da si jih res slišal.

Mu ti poveš stvari, na katere je sam verjetno že pozabil …

Roman: Tako. In s tem pride zavedanje: »Slišan sem bil.« Tako se pari začnejo odkrivati in se med nami plete nova vez. To spodbudi tudi druge, da se bolj odprejo. Zadnjič nama je na zakonski en par omenil: »Sta pravila, da vidva bereta Sveto pismo. Pa sva ga še midva začela brati. Najprej mož, naslednji mesec pa še žena.« To so slišali še ostali pari. Ta par je spodbudil celotno skupino.

Kako je z otroki in vzgojo? Imata dva otroka.

Rebeka: Starejši sin bo zdaj star 15 let, hči pa 7. Pri nas je pestro. Doma »vse klapa«. V okolici pa čutita, da smo drugačni. Sin je šel skozi krizo, ker ga sošolci in sošolke niso sprejemali. Mi živimo drugače – upam si trditi, da boljše – kot ostali. Ampak v šoli, znotraj sistema, pa je težko. Za sina je bila vsak dan borba. Začelo se je po 4. razredu.

Prav zaradi vere?

Rebeka: Najprej ni bilo tako očitno. Ko so postali najstniki, pa je postalo očitno, da zaradi vere.

Roman: Bilo je tudi zato, ker je bil sin edini od fantov, ki ni treniral nogometa. Sam se je odločil, da ne želi trenirati. Zato so ga izključili.

Rebeka: Nadaljevalo se je z najstniškimi fintami. Otroci iz razreda sicer hodijo k verouku, ampak hodijo k maši sami; starši jih pripeljejo. In so se znašali nad sinom na tak način, da so v šoli naredili špalir na stopnišču in so vsi sklenili roke v molitev, kot da molijo pred njim; kot da je prišel gospod župnik in tako.

Roman: Ker on zelo rad ministrira tudi na pogrebih in porokah.

Rebeka: Takrat so ga ti napadi zares prizadeli. Veliko smo se pogovarjali. Učila sva ga, da bo teh napadov vedno več, da zaradi tega ne bomo nehali hoditi k maši, lahko pa bomo ukrepali kako drugače. Spodbudila sva ga, naj vsak dan pove, kaj čuti in kaj se dogaja. Tako smo res veliko govorili. Sčasoma sva po obnašanju začela opažati, da je vedno bolj raztresen; doma je začel iskati prepire. Ugotovili smo, da tako naprej več ne gre in sva mu ponudila, da se lahko prepiše na drugo šolo.

Roman: Najprej ni želel. Rekel je, da bo že potrpel, potem pa sošolcev tako ali tako že ne bo več videl. Ampak to smo mu predlagali konec 6. razreda. Tri leta trpljenja se nama je zdelo veliko in sva se zavedala, da mu bo to lahko pustilo posledice za vse življenje.

Rebeka: Zdelo se nama je, da je tisto leto – 7. razred – preživel v nekem premišljevanju, da se je umiril. Nato pa je na koncu 7. razreda prišel k nama in rekel, da se je odločil, da gre na drugo šolo. To je bil šok, saj sva ga redno spraševala in smo se čez leto pogovarjali, pa ni vmes nič povedal. Misliš, da vse veš o otroku … Pa tudi nisva vedela, kako močno ga je še vedno težilo. In smo začeli razmišljati, kaj in kako bomo. Nato pa naju je presenetil in nama povedal, da je že vse razmislil, kako bo speljal prepis in prevoz. Vozil se bo s kolesom, tudi v primeru dežja. »Saj nisem iz sladkorja,« je rekel. Bila sva zelo ponosna nanj. V novi šoli je bil deležen tako lepega sprejema, da je bil popolnoma fasciniran. Kar ni mogel verjeti, da bi bilo to lahko možno. Razred ga je zelo lepo sprejel. Pozna se drugačna kultura v šoli.

Ne smemo biti »zabetonirani« v neke situacije in misliti, da boš vse življenje moral biti žrtev in da se ne da nič narediti. Moramo aktivno pristopiti k reševanju stvari. 

Rebeka: Točno. Ko v življenju začutiš, da nekaj ni dobro, moraš to odklapljati. Na koncu sva sinu čestitala, da je bil pri teh letih sposoben narediti tak velik korak, ki ga marsikateri odrasli ni sposoben. Spomnim se, da me je klicala prijateljica, ki jo je odločitev najinega sina spodbudila, da je pri 45. letih zamenjala delovno okolje.

Roman: Pa še nekaj se pozna. V sosednjem kraju je že nekaj deklet iz naših zakonskih skupin, s katerimi so se tudi otroci med seboj lepo povezali. Začeli smo se družiti, hoditi skupaj na slavljenje družin in tako se že tu dogaja neka skupnost. Tam naši otroci niso več čudni.

Vidiš, zdaj smo prišli pa do vizije DiŽ-a. Da pride do prebojne točke, kjer je toliko ljudi iz DiŽ-evih vrst, da niso več »čudni«, da niso več tako zelo drugačni.

Rebeka: Ljudje se res ne smejo ustrašiti drugačne poti. Ko sva midva stopila na to pot, sva doživela nešteto milosti. Bog je bil ves čas z nami. Zdaj si pozoren na to. Iščeš Božje in vidiš Božje delo. Vsak dan. V sinu, v hčeri, v možu, starših, sosedih, ljudeh … Vidiš Boga, ko človeka pogledaš v oči. Hudo je, da dandanes gledamo drug mimo drugega in tako ne vidimo Božjega.

Roman: Meni se zdi še najbolj pomembno, da za začetek moški spustijo svoj ego. Na začetku sem bil tudi jaz tak »bumbarček«. Ko gledam zdaj kakšno mlado mamico, ki bi tako rada naredila kaj na odnosu, pa »svojega« ne more nikamor spraviti, bi ji najraje rekel: »Pošlji mi ga, da mu povem par močnih.« (smeh) Sam pri sebi vidim, da sem se spremenil. Tega me je bilo strah, ampak je bilo res odveč. Po tej poti je res vredno iti.

Hvala, Roman in Rebeka, za prijeten pogovor in vajino čudovito pričevanje. Naj Bog obilno blagoslavlja vaju in vajino družino še naprej!


Foto: naslovna Blaž Weindorfer / Sportida; arhiv družine Ravš; posnetek zaslona.

Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.