V soboto smo zakonci iz Družine in Življenja, seveda z otroki, poromali na Sveto goro nad reko Sočo, med Solkanom pri Novi Gorici in Grgarjem. Na 682 metrov visoko goro smo se povzpeli peš s parkirišča na Prevalu.
Romanje in križev pot
Zbralo se nas je okoli devetdeset romarjev. Kar iz vej in srobota smo si naredili križ (tak “nestandardni križ” je pravi, je pojasnil Rafko), zmolili uvodno molitev in začeli križev pot, ki ga je pripravil Rafko Klemenčič, vodil pa Janez Kržišnik, župnik v Vrhpolju.
Med potjo so nas motili avtomobili, ki so vozili mimo, a jih je Rafko med križevim potom dobro “ovrednotil” s prispodobo o “motilcih”, ki jih je sicer polno tudi naše življenje. Od tedaj so avtomobili postali naši” prijatelji” in namesto, da bi se jezili na njih, smo jih blagoslavljali – avtomobile in seveda potnike v njih.
Križev pot smo končali z romarsko sveto mašo, pri kateri nas je nagovoril Rafko Klemenčič z besedami: “Vsako, še tako navadno pot, lahko spremenimo v romanje. Samo spomniti se moramo, da nas nekdo pošilja.” Na koncu svete maše smo bili v resnici poslani: “Pojdite v miru!”
Sara in Bojan Doljak – doma vsak s svoje strani Svete Gore
Po maši smo zakonci poslušali pričevanje Sare Doljak in Bojan Doljak. “Vprašajmo se, če smo z možem ali ženo našli načine za pogovor, s katerim se slišimo in razumemo. Težko je govoriti o težkih stvareh, ki jih doživljamo. Ko sem zadrževala resnico, z mislijo, da Bojana ščitim, je to poglobilo razdaljo med nama. S pogovorom pa gradim najin odnos,” pravi Sara.
Bojan dodaja: “Zaupati si morava tiste stvari, ki so najbolj skrite najbolj intimne, najbolj bolijo. Zakaj? Sva kot dve drevesi, ki imata prepletene veje. Če mož in žena želita biti zraščena, je nujno zaupati drug drugemu. Ne vem, če si upam povedati vse, kar mi gre po glavi … vem, da ne živiva popolno, kot v katalogu. Ampak v salonu tista pipa v kuhinji ne teče, midva pa živiva v realnosti. Zakonca sva si dana, takšna kakršna sva. Nisva poročena s svetnikom, kot pravita Dani in Vilma, sva pa na poti k svetosti.”
Otroci pa o Urški
Za otroke pa je Mojca Koren Lapajne pripravila zgodbo o Urški Ferligoj, kateri se je leta 1539 prikazala Marija na gori Skalnici (sedaj Sveta Gora) in ji naročila: “Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti.«
“Po pričevanjih naj bi se Urška Ferligoj rodila revnim staršem v Vasi (Grgar), v hiši s sedanjim poimenovanjem pri Pliskovih. Točen datum njenega rojstva ni znan. Bila je pastirica, živino je pasla na območju Skalnice, ki se je pozneje preimenovala v Sveto Goro. Poleti leta 1539 naj bi se ji med pašo prikazala Marija z detetom Jezusom v naročju ter ji naročila, naj vsem sporoči, da na tistem mestu zgradijo cerkev in jo prosijo za milost. Kot pobožna deklica je naročilo razglasila doma in v okolici. Novica se je hitro razširila in ljudje so množično prihajali na kraj videnja, kjer so pričeli tudi z gradnjo svetišča. To je močno razburilo oblasti v Gorici, zato so Urško kar trikrat zaprli, po pričevanjih pa naj bi jo iz ječe vsakič čudežno rešila ravno Marija. Urška je umrla mlada, kmalu po posvetitvi nove cerkve na Skalnici. Verjetno so jo pokopali na pokopališču v Grgarju, ki je bilo okrog cerkve v Britofu. Domnevno so ob širitvi cerkve vanjo zajeli tudi Urškin grob.” (Vir: Obrazi slovenskih pokrajin)
Po maši smo se zbrali pri Sv. Frančišku, si podlili hlebčke kruha in se skozi podzemne rove – atrakcija za otroke – vrnili v dolino.
Hvala ekipi – David in Katarina, Stojan in Mojca, Rafko – za odlično pripravo in izvedbo romanja. Hvala Rafku in Janezu za darovano mašo, hvala glasbeni ekipi kitaristov (Matej, Marko, Luka, samo Janez je manjkal 🙂 ) in odlični pevki Petri.
Blagoslovljen dan je bil.
Fotogalerija
Foto: Miha Omejc (vse razen ona v rovu), Aleš Čerin (v rovu)
