Recept, da zadenete na „lotu“

Verjetno boste presenečeni, če vam povem, da imamo ta recept bolj ali manj vsi doma. Mogoče nam celo že več let leži na polici … ali pa nekje v omari. Recept je tako učinkovit, da je preveden že v stotine jezikov. Če recept uporabljamo dosledno, nam bo »srečka« vsakokrat zadela. Ne gre za potegavščino, gre za Sveto pismo!

Ocenjujejo, da je na svetu več milijard kopij krščanskega Svetega pisma. In še vedno drži, da je najbolj brana knjiga v zgodovini. Torej bi jo moral tudi sam oz. mi vsi, ki se štejemo za kristjane, že kdaj prebrati. Tu pa se marsikomu že zatakne (z menoj vred). Lažje in bolj zabavno je brati knjige, ki so »in« (npr. Harry Potter, pa 50 odtenkov sive), kot pa 1500+ strani zahtevnega »čtiva«. A ko enkrat ta recept (tj. Božjo besedo) vzameš zares, se preprosto ne moreš načuditi, kaj vse ti je lahko po njej dano.

Hiša, obdana z gozdom in šumečim potokom

Te dni mineva tri leta, odkar se je naša družina preselila na novo lokacijo. Ta življenjska odločitev je med nama z ženo zorela kar nekaj let. Začela sva povsem po »logični« poti: poslušala sva lokalne male oglase, redno obiskovala spletišča za nepremičnine, kupila ta ali oni oglasnik … a kmalu tudi ugotovila dvoje – ali so cene vrtoglavo visoke ali pa so kvalitetne nepremičnine prodane prej, preden sploh pride do oglasa.

Pa sva pričela v ta namen tudi moliti in izročati najine želje, skrbi in dvome o tej življenjski odločitvi v Božjo previdnost. Pa tudi sicer mi je postajala Božja beseda vse bližje, kar gre zasluga tudi mobilni aplikaciji Lekcionar (Beseda je tako postala dostopna kjerkoli in kadarkoli). Odstavek iz Matejevega evangelija sva takrat (in še danes) doživljala zelo živo in učinkovito: Prosíte in se vam bo dalo … Zakaj vsak, kdor prosi, prejme (Matej 7,7–8).

In rezultat? Pozimi leta 2015 naju je po zanimivem »naključju« klicala gospa s ponudbo za hišo (ki jo seveda ni bilo v nobenem oglasu). Srce mi je zaigralo, ko sem šel na prvi ogled: hiška povsem obnovljena, postavljena na idilično lokacijo ob gozdu; poleg hiše pa velik travnik z vrtom, potokom, mlinskim kolesom … Med ogledom je pričelo še rahlo snežiti. Res, bilo je kot v pravljici ali romantičnem filmu (in težko dojemaš, da se to lahko dogaja tebi, grešniku). Še danes se z mislimi večkrat ustavim in pomislim, kakšna Božja dobrota in previdnost nas je pripeljala v ta prelep kotiček Slovenije. Čudež, brez dvoma!

Hvaležni za dar (o)življenja

In počasi smo se privajali na nov dom, nove (prijazne) sosede, nov ritem, nova opravila. Marsikatera stvar (sploh pa tiste male, vsakdanje) nam je postala povsem samoumevna. No ja, včasih ti postane že moteča in začneš se pritoževati …

Nekega jesenskega dne pa nas pokličejo dobri družinski prijatelji in sporočijo, da se je rutinski pregled njihove hčerke pri zdravniku precej zakompliciral. Zadeva je šla tako daleč, da so ji morali najprej ohranjati osnovne življenjske funkcije, zatem pa so jo celo odklopili (saj zdravniki niso imeli več upanja).

Žena je dala pobudo za molitev devetdnevnice k Mali Tereziji. Zahvaljujoč družbenim omrežjem se je v ta krog molitve vključilo veliko število ljudi. V družini smo zelo živo izkusili, kako nas molitev povezuje in zbližuje. In zopet so me tu nagovorile besede iz Matejevega evangelija: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih (Matej 18,19).

In nas je uslišal! Deklici je Bog podaril novo življenje. Težko je sicer razumeti, zakaj je (bilo) potrebnih toliko preizkušenj za njeno družino, a kot pravi Izaija: Zakaj moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod (Izaija 55,8). Božji načrt zanjo res presega okvire človeškega dojemanja.

Iz majhnega raste veliko

Tudi naši družini je lanskega avgusta Bog podaril novo življenje – šestega člana, Avguština po imenu. Nosečnost je (hvala Bogu) potekala bolj ali manj po ustaljenem »protokolu«. Vseeno pa je šlo še vedno za čas veselega pričakovanja. Ženi je sicer vsak dodatni dan iznad teoretično izračunanega datuma poroda prinesel nove skrbi (»kdaj bo že«). Zahvaljujoč knjigi Skozi nosečnost z Jezusom (avtorice Kelly J. Townsend), kateri bi lahko rekli tudi Sveto pismo za nosečnice, pa je žena lažje spuščala skrbi v Božje roke.

Bila je nedelja. Po sveti maši sva našega župnika prosila za molitev nad ženo in nerojenim otrokom. V teh svetih trenutkih smo se vsi v družini res čutili povezane (Matej 18,20). Kmalu po prihodu domov mi je žena naznanila, da se je pričelo »dogajati«. Pa sva počasi odrinila proti porodnišnici. Ker so se popadki vmes umirili, sva se imela čas ustaviti tudi pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Vsebine najine molitve verjetno res ni potrebno pojasnjevati. Odločila sva se za pot proti domu, saj ni nič kazalo na znake poroda … Bog pa se drži svojih obljub (zopet je tu Matej 18,19) in kmalu sva obrnila in se napotila nazaj proti porodnišnici.

Pa je prišel prvi močan popadek, pa drugi, pa tretji … skupaj sva predihala vsakega in bolečine izročala Njemu. In zopet sva izkusila, da popolna predanost Njegovim rokam rojeva res lepe sadove. Eden teh je Avguštin. Prvič sva ugledala njegov jokajoči obraz, prvič videla njegove majhne roke, ki so vztrajno iskale mamino toplino … a Bog ga je poznal, še preden ga je upodobil (Jeremija 1,5). To res krepko presega mojo dojemljivost.

Kot strojniku me pri dojenčku vedno fascinira, kako mu ob rojstvu delujejo vse funkcije, brezhibno! In to v prvem »poizkusu«. Čista mojstrovina! Ob tem se vsakokrat počutim majhnega in hkrati ponižnega. Čudovita so tvoja dela, Gospod (Psalm 139,13–14)!

Kaj pa recept?

Svetega pisma še vedno nisem prebral … ga pa prebiram. Besedo za besedo. In ob tem se trudim (s)pustiti, da se me dotakne na svoj način. Času in prostoru primerno. In dosedanji dotik bi lahko opisal z besedami: Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo (Janez 15,7).

Verjetno se sprašujete, kako oz. na kakšen način pa ostajam v Njem oz. Njegove besede ostajajo v meni?

Menim, da gre to eno z drugim. Če res ostajam v Kristusu, potem ne gre drugače, kot da tudi njegove besede ostanejo v meni. In obratno. Ključnega pomena pa se mi zdi poudariti, da morajo njegove besede priti v moje srce, torej, da jih živim. Če ostajajo le »v glavi« (tj. na razumski ravni), potem mi jih odnese že vsaka najmanjša skrb, strah, stiska ali pa nanje preprosto pozabim. In potem me odnese stran od Kristusa.

Trenutno žal še nimam dovolj močne »vrvi«, ki bi me trdno zasidrala vanj. Vem pa, da biti v njem v tem obdobju zame pomeni biti predvsem z mojo družino: v prvi vrsti biti mož, ki se trudi ljubiti, spoštovati in razumeti svojo ženo in ji biti v oporo; takoj zatem pa biti tudi oče, ki koristno preživi čas z otroki, jih uči predvsem preko zgleda, jim spoštljivo a odločno postavlja meje … in jih v molitvi tudi blagoslavlja in izroča v Božje varstvo. In je zanje tudi hvaležen, kar pa je včasih (tj. ko te spravijo »na obrate«) težko. Velikokrat me zato odnaša na odprto, stran od varnega priveza v Kristusu, saj je motilnih vplivov veliko (služba, delo doma, delo v župniji, hobiji …).

Ostajati v njem tako zahteva vsakodnevno odločitev.

Foto: congerdesign, Pixabay

Članek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje, junij 2018.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.